Še nekaj dni nas loči od pričetka 65. mednarodnega turnirja trojk v Marseillu, ki šteje za največji petankarski turnir na svetu. Lani je nastopilo rekordnih 4.784 trojk, prvič v zgodovini pa je zmaga odšla izven Francije. Leta 1989 je bil prvič uveden tudi turnir za mlade petankarje starosti od 6 do 15 let, od leta 2018 pa so najmlajši razdeljeni v tri starostne kategorije. Ženske imajo svoj turnir v Marseillu vse od leta 2002 in je praktično predhodnica glavnemu turnirju. Največ zmag je dosegla Fabienne Berdoyes, na najvišji stopnički je stala kar šestkrat. Kot zanimovst naj omenim da nam dobro poznane Angelique Papon (danes Colombet), večkratne evropske in svetovne prvakinje ni na seznamu zmagovalk turnirja.
Mondial La Marseillaise à Pétanque ni zgolj športno tekmovanje, temveč tudi edinstven družbeni in kulturni dogodek, ki ga spremlja vrsta posebnosti. Ena najbolj prepoznavnih značilnosti so uradni dresi (maillots), ki jih nosijo polfinalisti in finalisti. Vsako leto jih oblikujejo organizatorji, pri čemer pogosto vključujejo simboliko Marseillea, kot so mestne barve ter podoba Notre-Dame de la Garde. Sklepni dvoboji tako dobijo enotno in prepoznavno vizualno identiteto. Turnir je znan tudi po tem, da se ne odvija na eni sami lokaciji. Tekmovanje se razprostira po celotnem mestu Marseille, medtem ko se je sklepni del skozi leta selil med različnimi prizorišči, kot sta Parc Borély in Vieux-Port, kar mu daje značaj mestnega spektakla.
Gre za enega največjih odprtih turnirjev na svetu, saj se ga udeležuje tudi po več tisoč ekip. Posebnost je tudi, da je turnir odprt za vse igralce, brez starostnih ali profesionalnih omejitev, kar mu daje izrazito ljudski značaj. Igrajo se izključno trojke, kar zahteva popolno usklajenost med igralci in jasno razdeljene vloge v ekipi. Prav zaradi tega je raven taktike izjemno visoka. Turnir je v zadnjih desetletjih postal tudi vse bolj mednaroden, saj poleg francoskih ekip redno nastopajo tudi igralci drugih držav, kar potrjuje njegovo globalno razsežnost. Turnir ne slovi po ogromnih denarnih nagradah, temveč se na prvem mestu nahaja prestiž. Prijavnina letos znaša 40€ na ekipo. Dogodek ni zgolj športne narave, vzporedno namreč poteka tudi mestni festival, z glasbo, stojnicami in množično publiko, ki ustvarja edinstveno vzdušje. Sklepni del je dodatno okrepljen z močno medijsko pokritostjo, kar turnir približuje velikim športnim spektaklom.
Provansalci na vrhuncu (1962 – 1969)
Turnir Mondial La Marseillaise à Pétanque je skozi desetletja prerasel v eno najprestižnejših tekmovanj v svetu petanke. Kar se je začelo kot regionalni dogodek s 388 udeleženci na prvi izvedbi, je že naslednje leto privabilo več kot dvakrat toliko tekmovalcev. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se začele pisati prve strani njegove bogate zgodovine. Provansalski igralci so sprva povsem prevladovali. Imena, kot so Charly de Gémenos, Besse, Mascon in Arcolao, so zaznamovala zgodnja leta in ustvarila temelje za prve legende, katerih imena še danes odmevajo po marsejskem parku Borély. Medtem ko so domačini prevladovali na igriščih, je leta 1969 nase opozoril tudi nadarjeni Parižan Marceau. Njegov nastop v finalu je nakazal začetek sprememb in počasen zaton marsejske prevlade.
Vihar Jeana-Marca Foyota (1970-1979)
Pravi preobrat pa je prišel v sedemdesetih letih z mladim Jean-Marcom Foyotom. Takrat še vojak v bataljonu Joinville je s svojima soigralcema Authieujem in Mélisom povzročil pravo senzacijo. Med letoma 1974 in 1976 je osvojil tri zaporedne naslove in s tem dokončno prekinil dolgoletno prevlado provansalskih ekip. Pri komaj dvajsetih letih je navduševal tako s svojo pojavo kot z izjemnim talentom. Čeprav so domačini že naslednje leto z Françoisom Bezzo, Charlesom Simonom in Pierrjem Brocco ponovno stopili v ospredje, je bilo jasno, da je turnir stopil v novo obdobje.
Desetletje Kokoyana (1980-1989)
Osemdeseta leta so pripadala Jeanu Kokoyanu, enemu največjih mojstrov bližanja v zgodovini petanke. Njegovo ime danes nosi prestižna nagrada za najboljšega »pointeurja« finala. V zgodovino turnirja se je zapisal s štirimi zmagami v temu desetletju ter z dvema izjemnima nizoma zaporednih naslovov v letih 1980–1981 in 1983–1984. Skupaj s prijateljem Luchésijem je ustvaril eno najuspešnejših homogenih trojk v zgodovini tekmovanja. Kljub temu mu je pot pogosto prekrižal njegov veliki tekmec Albert Pisapia, ki je zmagal leta 1982 in 1985.
Sedma zmaga Pisapie (1990-1999)
Pisapia je svojo veličino dokončno potrdil na začetku devetdesetih let. Na plaži Prado je skupaj s Swartzem in Moraldom osvojil svojo sedmo zmago na La Marseillaisi, dosežek, ki še danes ostaja neprekosljiv. Kar petindvajset let po svojem prvem naslovu je »Bert« ostal na vrhu lestvice najuspešnejših igralcev tega prestižnega turnirja. Toda devetdeseta leta niso bila le Pisapieva. Leta 1997 je na prizorišče stopil nov velikan petanke. Philippe Quintais je skupaj z Josephom Farréjem in Jean-Lucom Robertom osvojil svojo prvo zmago na La Marseillaisi. Pri tridesetih letih je začel zgodbo, ki ga bo pozneje uvrstila med največje legende tega športa. Zgodovina Mondiala La Marseillaise tako ni le zgodovina zmag in porazov, temveč predvsem zgodba izjemnih osebnosti, rivalstev in generacij igralcev, ki so iz turnirja ustvarili enega najpomembnejših simbolov svetovne petanke.
Trije kralji po imenu Philippe (2000-2009)
Novo tisočletje je na turnir Mondial La Marseillaise redno privabljalo največje zvezdnike svetovne petanke. Tekmovanje je postajalo vse bolj mednarodno in kakovostno, zmaga na njem pa vse bolj cenjena. Henri Lacroix je osvojil svoj prvi naslov, Jean-Marc Foyot pa že svojega šestega. Kljub temu so prvo desetletje 21. stoletja najbolj zaznamovali trije igralci z istim imenom – Philippe Quintais, Philippe Suchaud in Philippe Pécoul. Ta izjemna trojica je s svojo prevlado pustila neizbrisen pečat in kar trikrat osvojila prestižno La Marseillaise. V ozadju njihovih uspehov pa se skriva tudi ena najbolj ganljivih zgodb turnirja. Passo, eden največjih talentov svoje generacije, je trikrat nastopil v finalu, vendar mu nikoli ni uspelo osvojiti tako želene lovorike. Njegove sanje so se vedno znova razblinile tik pred ciljem. Eden najbolj čustvenih prizorov v zgodovini tekmovanja je bil trenutek, ko je po še enem bolečem porazu v finalu v solzah objel svojega prijatelja Jeana-Marca Foyota. Kljub vsemu talentu in številnim uspehom je La Marseillaise ostala edina velika lovorika, ki se mu je izmuznila – tekmovanje, ki ga je imel najraje, a ga nikoli ni osvojil.
Novo obdobje in širitev obzorij (2010-2019)
Leta 2014 je turnir doživel pomemben mejnik. Prvič v zgodovini se je ekipi iz tujine uspelo prebiti med najboljše štiri in se uvrstiti v veliki finale. Malgaški igralci Falimanantsoa, Rahaingoson in Randrianandrasano so z izjemnim talentom, mirnostjo in preprostostjo premagovali vse pasti zahtevnega tekmovanja ter pokazali, da bo prestižna lovorika nekoč zagotovo odpotovala tudi zunaj francoskih meja. Do tega cilja pa je bilo še daleč. V istem obdobju je namreč na prizorišče stopila nova generacija francoskih šampionov. Pod vodstvom Dylana Rocherja ter njegovih soigralcev Duboisa in Robineauja je tekmovanje dobilo nove junake, ki so močno zaznamovali desetletje. Njihovi uspehi so simbolizirali prehod v novo ero petanke, v kateri so mlajši igralci prevzemali vodilne vloge. Med rednimi kandidati za najvišja mesta so se uveljavili tudi Philispon, Savin, Malbec, Lamour, Ledantec, Perrin in Lebourgeois. Ob njih so nastopali številni izkušeni igralci z bogatimi karierami in impresivnimi dosežki, med njimi Hureau, Radnić, Grandet, Sirot, Weibel in Loy. Skupaj so ustvarili eno najbolj konkurenčnih in kakovostnih obdobij v zgodovini turnirja, v katerem je postala zmaga na La Marseillaisi težje dosegljiva kot kadar koli prej.
Puccinelli, Quintais, Dubois in Madagaskar zaznamovali zadnje desetletje (2020-2025)
Novo desetletje se je začelo na nenavaden način. Zaradi pandemije covida-19 je bila izvedba leta 2020 prestavljena na konec avgusta. Na startu se je zbralo 2656 ekip, leto pozneje pa jih je bilo že 3840, kljub temu da svet še vedno ni povsem prebolel epidemije. Zaradi posebnih razmer so se finalni obračuni, ki so običajno potekali v središču Marseilla, preselili v park Borély, ki se je za to priložnost spremenil v pravo petankarsko svetišče. V takšnem okolju je trojka iz Marseilla v sestavi Puccinelli, Renaud in Montoro, dosegla izjemen podvig in osvojila dvojno zmago. Leta 2022 je na jubilejni izvedbi Antoine Dubois zapisal novo poglavje zgodovine turnirja. Skupaj z nečakom Tysonom Molinasom in Liganom Doerrjem je osvojil svoj šesti naslov in se znova vpisal med legende tekmovanja. Dve leti pozneje je Philippe Quintais, potem ko je zadnjič slavil leta 2009, osvojil svoj peti naslov. Tokrat je nastopal skupaj s Philippeom Suchaudom in Jean-Claudeom Jouffrejem. Na prestolu so nasledili Mickaëla Bonetta, ki je nastopil z Davidom Riviero in Mayronom Baudinom. Leto 2025 bo v zgodovini ostalo še posebej zapisano. Turnir je dosegel rekordno število prijav – kar 4784 ekip – in prinesel tudi zgodovinski trenutek: prvo zmago ekipe iz tujine. Zmagali so Madagaskarci Yves Cédrick Rakotoarisoa, Tiana Laurens Razanadrakoto in Lova Satamandimby Rakotoarisoa, ki so s tem dokončno vpisali svoje ime v legendo Mondiala La Marseillaise.
Slovenci v Marseillu
Slovenska udeležba na temu turnirju je bila v vseh teh letih precej skromna, brez vidnejšega dosežka. Eden izmed razlogov za to je po mojem mnenju zagotovo rigorozen sistem tekmovanja, ki ne dopušča napak. Morda si v prvi fazi tekmovanja še lahko privoščiš kakšen poraz, v nadaljevanju turnirja pa napredujejo le zmagovalci. Po mojem vedenju se je turnirja enkrat ali dvakrat udeležila zasedba Antonijević – Kujavec – Šeruga, za morebitne ostale udeležence pa nimam podatkov.
ZMAGOVALCI
- Albert Pisapia – 7 zmag
- Jean Marc Foyot – 6 zmag
- Jean Kokoyan – 6 zmag
- Antoine Dubois – 5 zmag
- Stephane Robineau – 5 zmag
- Philippe Quintais – 5 zmag
- Dylane Rocher – 4 zmage
- Rene Lucchesi – 4 zmage
- Francoise Besse – 4 zmage
- Charles Simon – 4 zmage
- Philippe Suchaud – 4 zmage
