INTERVJU – Jasmin Čaušević

Jasmin Čaušević je nekdanji slovenski balinarski reprezentant, slovenski balinar z najdaljšim stažem igranja v tujini, zadnjo sezono pa se je vrnil na domačo sceno. Z ekipo Velenja se je uspel uvrstiti v končnico prvenstva, na poti tja pa je s soigralci uspel osvojiti škofjeloško trdnjavo na Trati kar v zadnjih osmih letih v domačem prvenstvu ni uspelo nikomur. Vsakič ko je zastopal Slovenijo v dresu z državnim grbom je osvojil kolajno in to v kar štirih disciplinah, zalomilo se je le v njegovem zadnjem nastopu, ko je za nekatere mnogo prekmalu končal reprezentančno pot. Pa pojdimo po vrsti.

Lahko mirno rečemo da je produkt balinarske šole na Trati v Škofji Loki, kjer so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pod taktirko Ivana Breznika kalili največji slovenski balinarski šampioni kot so na primer Damjan Sofronievski, Uroš Vehar, Davor Janžič, Gregor Moličnik in še bi lahko naštevali.

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo? Kako se spominjaš prvih balinarskih korakov?

Stanoval sem v Frankovem naselju, ki je v neposredni bližini balinišča Trata. Ukvarjal sem se z več športi, tako da sem se skupaj s prijatelji, mojimi vrstniki,  preizkusil tudi v balinanju. Bilo nas je lepo število, med 20 in 25 in kaj hitro smo se pričeli resneje ukvarjati z balinanjem. Vodil in usmerjal nas je Ivan Breznik, ki je konkretno z menoj delal od mojega devetega pa vse do trinajstega leta starosti. Ima veliko zaslug za moje balinarske dosežke, žal se je kasneje razšel s klubom Trata. V nadaljevanju mi je ogromno pomagal Hasan Čaušević in tudi on je dodal svoj delež pri moji uspešni balinarski karieri. Oba štejem za največja poznavalca balinanja pri nas, Hasan je žal že pokojni. 

Leta 1997 je ta perspektivna škofjeloška generacija pokorila Slovenijo z osvojitvijo prvega naslova državnih prvakov. V napeti končnici je padla ljubljanska zasedba Polje. To je bila zagotovo prva prelomnica na tvoji balinarski poti.

Tega finala se enostavno ne da pozabiti. Takrat je bil vodja Bojan Berčič, ki je imel zelo mlado, istočasno pa tudi zelo kvalitetno ekipo. Dobro smo delali skozi vso sezono, kar pa je bilo po mojem mnenju najbolj pomembno je imel Bojan veliko zaupanje v nas mlade. Na tekmi je bilo med 700 in 800 navijačev in niti sam ne vem kako sem se tako dobro znašel v taki atmosferi, štel sem namreč komaj 15 let. Spominjam se, da smo zaostajali pred zadnjimi igrami, na koncu pa dobili vse štiri igre bližanja in zbijanja v krog in slavili prvi naslov državnih prvakov. Rajanje ob tem uspehu je seveda trajalo vse do jutranjih ur, seveda midva z Davorjem Janžičem sva bila takrat še premlada za ponočevanje.

Kot mladinec je v majici z državnim grbom debitiral leta 1998 na mednarodnemu četveroboju v Zagrebu in bil izbran za najboljšega zbijalca. Ob slabšem ekipnemu izkupičku, premagali smo le Hrvaško, je bila to verjetno bolj slaba uteha?

Četveroboje smo jemali kot zelo resen trening, s samo uvrstitvijo se pa nismo obremenjevali. Bolj je bil važen pristop do igre in da je vsak dal svoj maksimum. Zavedali smo se svojih kvalitet, vedeli pa smo tudi to, da štejejo le rezultati na svetovnih in evropskih prvenstvih.

Leta 1999 je končno napočil čas za nastop na velikem tekmovanju. Svetovno mladinsko prvenstvo v Casablanci je bilo prekinjeno zaradi smrti maroškega kralja, nekaj mesecev kasneje pa se je to prvenstvo nadaljevalo in tudi končalo v francoskemu Lyonu, kjer so nastopili tudi mlajši člani in člani.  Lahko rečemo več kot odlično za celoten slovenski balinarski tabor, Jasmin pa se je okronal z dvema naslovoma svetovnega mladinskega prvaka. V klasični igri posamezno in v natančnemu zbijanju kjer je dobesedno odpihnil vso konkurenco. Kako se spominjaš tega prvenstva?

Na to prvenstvo sem odšel v zelo dobri formi. Res sem bil za dva razreda boljši od svojih konkurentov. Blestel sem v klasični igri posamezno, prav tako tudi v natančnemu zbijanju kjer sem dosegal visoke rezultate v vseh štirih serijah.

Leto dni kasneje je bilo na sporedu svetovno mladinsko prvenstvo v italijanski Aosti od koder se je prav tako vrnil z dvema kolajnama. Obranil je naslov svetovnega mladinskega prvaka v klasični igri posamezno ter osvojil srebro v hitrostnemu zbijanju. Skupaj s tremi naslovi svetovnega mladinskega prvaka se je na vrhu pridružil Damjanu Sofronievskemu, ki je zlata mladinska odličja zbral v letih 1994 in 1997.

Leta 2000 je prišlo do prvega prestopa. Ostal je na Gorenjskem in sicer zaigral je za Milje s katerim je osvojil svoj drugi naslov ekipnega državnega prvaka. Po dveh sezonah je sledila ponovna selitev na Trato, kjer je vztrajal do konca sezone 2003 ko je sledila selitev v Italijo, v balinarski klub San Daniele. Še pred odhodom v Italijo je sledil premierni nastop za člansko izbrano vrsto na svetovnemu prvenstvu v Nici, kjer je kot edini osvojil kolajno, bronasto v hitrostnemu zbijanju medtem ko se v štafeti zaradi Veharjeve poškodbe ni izšlo. Pritisk na reprezentančno selekcijo je bil toliko večji ker smo leto dni poprej ostali praznih rok na evropskemu prvenstvu v Grudah. Kako se spominjaš svetovnega prvenstva v Nici in s tem svojega prvega uspeha?

Takratni selektor Darko Guštin mi je na podlagi mojih izvrstnih rezultatov tekom sezone dal prednost pred Bojanom Novakom. Ker je že kar nekaj časa pred prvenstvom prišlo do te odločitve, sem bil na treningih in pripravah precej bolj sproščen. Zavedal sem, da bo težko priti do odličja, saj je bila konkurenca izkušenejša in predvsem kvalitetna. Zmanjkalo mi je tudi nekaj športne sreče, saj bi lahko šel še dlje, vse do finala. Ampak na koncu sem bil lahko zadovoljen tudi z bronom, ki je bil več kot prigaran, takrat si je bilo namreč potrebno bron izboriti v obračunu za tretje mesto.

Kot reprezentant praktično ni imel recimo temu mehkega prehoda iz mladinske v člansko selekcijo, saj v tistem času ni bilo tekmovanj za mlajše člane. Se je bilo zato težje prilagoditi nasprotnikom na največjih tekmovanjih?

Nisem imel večjih težav, saj sem imel v domačem okolju možnost trenirati s prekaljenimi vrhunskimi igralci kot so Sofronievski, Moličnik in Vehar, ki so bili takrat že v članski reprezentanci.

Kljub osvojeni kolajni ga takratni selektor Darko Guštin ni povabil na evropsko prvenstvo, ki je bilo leta 2004 v Italiji. Kakšen poseben razlog morda?

To je bila pač odločitev selektorja. Ne vem zakaj se je tako odločil. Sam sem imel vedno občutek, da moram biti v kolikor želim na veliko tekmovanje biti 200% pripravljen, bolje rečeno, moral sem biti še enkrat boljši kot ostali kandidati.

Leta 2005 je bil ponovno med izbranci za nastop na svetovnemu prvenstvu. V Torinu je bila slovenska reprezentanca najuspešnejša reprezentanca prvenstva. Jasminu je uspelo osvojiti dve kolajni in sicer bron v štafeti skupaj z Bojanom Novakom ter naslov svetovnega prvaka v klasični igri posamezno. Ali lahko ta veliki uspeh označimo za pričetek nekega novega obdobja slovenskega reprezentančnega balinanja? Na temu prvenstvu je reprezentanco zadnjič vodil Darko Guštin.

Sprva mi je selektor odredil le nastop v štafetnemu zbijanju skupaj z Bojanom Novakom. Na pripravah pred prvenstvom sem res odlično igral, kar je očitno prepričalo tudi selektorja. Eno uro pred tiskovno konferenco mi je sporočil, da bom nastopil tudi v klasični igri posamezno. Rošada se mu je več kot obrestovala. Na tem prvenstvu sem res igral kot dobro namazan stroj.

V sezoni 2006 je vajeti reprezentance prevzel Pavel Švara, ki ga je izbral za nastop na evropskemu prvenstvu na Reki leta 2006 in tudi za nastop na svetovnemu prvenstvu v Grudah leto dni kasneje. Na Reki je osvojil srebro v klasični igri posamezno, v štafeti pa je nastopil z debitantom Alešem Borčnikom in z njim osvojil četrto mesto.

Grude so se ponovno pokazale kot zakleto prizorišče za slovensko izbrano vrsto. Čeprav smo osvojili srebro v igri parov na tem prvenstvu ni šlo vse po načrtih, še posebej Jasminu ne. Branil je naslov svetovnega prvaka v klasični igri posamezno in izpadel v četrtfinalu, v natančnemu zbijanju pa je tekmovanje končal v kvalifikacijah.  Potem je počilo in samovoljno je odšel sredi prvenstva domov ter si s tem bržkone zapečatil reprezentančno kariero. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Ah te Grude. Takrat sem izgubil četrtfinalni obračun proti Srbu Raiću, ki je odigral zares izvrstno, lahko rečem vrhunsko. Nisem še stopil iz igrišča, ko je k meni pristopil takratni predsednik BZS Jože Rebec. Njegove besede so mi težko padle. »Kako moreš izgubiti z nekom, ki nima niti balinarskega igrišča? Bolje da se greš igrati v peskovnik!« To je bila pač kapljica čez rob. Največjo napako sem storil, da sem se sploh odzval na poziv v reprezentanco, enostavno nisem se dobro počutil na terenu in nisem v bil formi. Moral bi prepustiti mesto drugemu. To dejstvo sam sebi najbolj zamerim medtem ko predčasnega odhoda domov ne obžalujem.

Že naslednje leto je člansko izbrano vrsto prevzel Aleš Škoberne. V času njegovega vodenja ni dobil priložnosti za vnovično dokazovanje. Za reprezentančno upokojitev je bil takrat zagotovo še premlad. Je bil problem v tem, da nisi bil vpoklican, ali morda nisi imel želje in volje obleči dres z državnim grbom? Bi se odzval v kolikor bi te zdaj selektor Janžič vpoklical na priprave?

Glede selektorja Škoberneta nimam ne volje, ne želje po kakšnem komentarju. Kar se pa tiče aktualnega selektorja pa lahko rečem, da bi se pod njegovim vodstvom, na njegovo povabilo seveda, vsekakor brez zadržkov udeležil reprezentančnih akcij.

Po uvodnih dveh sezonah v klubu San Daniele je prestopil v klub Pontese, za katerega je nastopal vse do konca sezone 2019/2020 ter z njim osvojil naslov italijanskega prvaka (2014) ter trikrat naslov evropskega prvaka (2011, 2016, 2017). Po lanski sezoni pri Velenju se ponovno vrača v Italijo, tokrat k ekipi Marenese, praktično v domačo dvorano v Cordignanu. Je bilo v Sloveniji tako slabo, oziroma kaj je bolje pri naših zahodnih sosedih? Se bo možno s to ekipo povzpeti na sam vrh, kot vem ti porazi  kot pravemu športniku ne gredo najbolje od rok?

V Velenju sem se res dobro počutil. Klub zelo dobro funkcionarja in res nimam nobene slabe besede. Predsednik kluba vloži veliko energije in časa, da je vse tako kot mora biti. Lahko se vsem skupaj le iskreno zahvalim. V Italijo se vračam predvsem zaradi kvalitete, ki je tam res na najvišjem nivoju.  Poleg tega Marenese cilja na končnico, zato so povabili k sodelovanju tudi mene. Kako se bo sezona izšla bomo videli po koncu rednega dela. Konkurenca je res izjemna, zato je težko napovedovati kar koli vnaprej.

Slovenska balinarska scena v zadnjem obdobju zelo dobro pokrita. Del te medijske prodornosti je tudi portal HEGY.SI preko katerega si ljubitelji balinanja lahko ogledajo tudi neposredne prenose balinarskih dogodkov. Letos praznujemo deseto obletnico od prvega spletnega prenosa, redno spremljamo pa tudi dogajanje na italijanski balinarski sceni.  Si prebereš kdaj kakšen prispevek? Si pogledaš kdaj kakšno tekmo v živo ali v posnetku in kako ocenjuješ spletne prenose? Kaj po tvojem mnenju manjka?

Seveda spremljam, kakšen balinar bi pa bil, če ne bi prebiral balinarskih novic in prispevkov. Tudi tekme si ogledam na spletu, če že ne v živo pa kasneje v posnetku. Prenosi so zelo kvalitetni in ti kot komentator opravljaš odlično delo. Kar se sprememb tiče bi bilo zagotovo dobrodošlo, da bi bile krogle obarvane, tako bi lahko pred malimi ekrani še lažje spremljal dogajanje na terenu.

Osvojene kolajne

  • 1. mesto – U18 – posamezno klasično – SP Casablanca/Lyon 1999
  • 1. mesto – U18 – natančno zbijanje – SP Casablanca/Lyon 1999
  • 1. mesto – U18 – posamezno klasično – SP Aosta 2000
  • 1. mesto – člani – posamezno klasično – SP Torino 2005
  • 2. mesto – U18 – hitrostno zbijanje – SP Aosta 2000
  • 2. mesto – člani – posamezno klasično – EP Rijeka 2006
  • 3. mesto – člani – hitrostno zbijanje – SP Nica 2003
  • 3. mesto – člani – štafeta – SP Torino 2005
  • 3. mesto – člani – hitrostno zbijanje – WG Duisburg 2005

Klubske lovorike

  • evropski klubski prvak – PONTESE – 2011
  • evropski klubski prvak – PONTESE – 2016
  • evropski klubski prvak – PONTESE – 2017
  • slovenski klubski prvak – TRATA ŠKOFJA LOKA – 1997
  • slovenski klubski prvak – MILJE TELA – 2000
  • slovenski klubski prvak – TRATA ŠKOFJA LOKA – 2002
  • italijanski klubski prvak – PONTESE – 2014

Državna prvenstva

  • državni prvak – člani – hitrostno zbijanje 2003
  • državni prvak – U18 – hitrostno zbijanje – 1997
  • državni prvak – U18 – natančno zbijanje – 1998
  • državni prvak – U18 – posamezno klasično – 1999
  • državni prvak – U18 – natančno zbijanje – 1999
G-Translate »