INTERVJU – Jože Skrbinek

Po koncu minule sezone je napočil trenutek za slovo. Takega mnenja je namreč najuspešnejši slovenski petankar Jože Skrbinek, Ljubljančan, ki se je preselil na Gorenjsko. Petankarski karavani se je pridružil praktično na samemu začetku, do tedaj pa je bil pri ŠD Sloga aktiven balinar, tudi na najvišjem tekmovalnem nivoju. Po enaindvajsetih petankarskih sezonah se je odločil postaviti krogle v kot,  ob tej priložnosti pa sva skupaj na hitro preletela minuli dve desetletji.

Kako je bilo zamenjati balinarske krogle za manjše petankarske in čemu sploh?

Krogla je krogla, primeš in vržeš (smeh). Z balinanjem sem pričel pri ŠD Zarja, kamor sem pripeljal nekaj sošolcev in svojega brata Robija. Nekaj sezon smo odigrali skupaj, potem pa so vrstniki počasi začeli zapuščati balinarske terene. Sam nisem dolgo zdržal med starejšimi in sem svojo balinarsko pot nadaljeval pri ŠD Sloga, kjer je bilo veliko mojih vrstnikov in s katerimi se je spletlo veliko prijateljstvo, ki traja še dandanes. Leta 1999 sem se odločil, da končam balinarsko kariero, katera mi je vzela precej prostega časa. Pred “barako” smo na veliko začeli premetavati petankarske krogle. Pravila smo si malo prikrojili, ter se včasih dolgo v noč zabavali v igri. Kmalu zatem me je poklical g. Janez Kobal ter mi ponudil nastop na svetovnemu prvenstvu. 

Leta 2000 se je odzval povabilu Janeza Kobala, prvega predsednika ZDPS, ter skupaj z Janezom Heglerjem, Francijem Rodetom ter Janezom Kobalom tvoril prvo slovensko reprezentančno selekcijo, ki je nastopila na svetovnemu prvenstvu na Portugalskem. Slovenski reprezentant je bil še na treh svetovnih prvenstvih in sicer  leta 2001 v Monaku, leta 2003 v Ženevi ter 2012 v Marseillu. Trikrat je kot član izbrane vrste nastopil tudi na evropskih prvenstvih in sicer leta 2013 v Rimu, leta 2015 v Albeni ter nazadnje leta 2017 v  francoskemu mestecu Saint Pierre Les Elbeuf  kjer je, kot se je izkazalo,  sklenil reprezentančno pot. Pot na svetovno prvenstvo v Kanado leto dni kasneje mu je namreč preprečila poškodba, v reprezentanco ki je leta 2019 na evropskemu prvenstvu v Bolgariji osvojila prvo kolajno pa ni bil izbran.

Kako se spominjaš reprezentančnih nastopov, še posebej prvega in kateri rezultat bi izpostavil na sedmih prvenstvih na katerih si nastopil? Morda občutiš grenak priokus, da po tako številčnih reprezentančnih nastopih nisi bil del reprezentance, ki je osvojila bron?

Prvo svetovno prvenstvo na Portugalskem je bilo res nekaj posebnega. Odpotovali smo en dan prekmalu in si potem dodobra ogledali letališče Ronchi (smeh). V Lizboni nam je letalski prevoznik izgubil opremo, temu vsled smo zamudili na slovesno otvoritev. Tja smo prišli polni pričakovanj in optimizma, vendar so nas nasprotniki zelo hitro postavili na trdna tla. Takrat sem dojel, da je petanka kakorkoli že resen šport in da bo treba konkretno zavihati rokave, če želimo postati konkurenčni. Vsekakor mi bo za vedno ostala v spominu prva zmaga na tem prvem tekmovanju, naša prva žrtev je bila reprezentanca San Marina, ter uvrstitev med 16 najboljših na svetovnemu prvenstvu v Marseillu leta 2012, kjer smo  v boju za četrtfinale naleteli na kasnejše prvake Francoze ter jih v prvem obratu povedli s 5:0. Šok za njih na terenu, še bolj za 5000 glavo množico na tribunah, žal je bil nasprotnik na koncu pretrd oreh za nas.

Niti najmanj nisem imel grenkega priokusa, ker nisem bil del te zadnje odprave, za katero sem imel kar nekaj negativnih mnenj vključujoč tudi selektorja. Tega prvenstva se nerad spominjam predvsem zaradi neljubega dogodka na sami podelitvi. Moram priznati, da sem bil vesel zgodovinske medalje na tem prvenstvu, ter da sem fantom in selektorju iskreno čestital.

Po enaindvajsetih odigranih sezonah je domača vitrina več kot polna. V svoji zbirki ima 15 osvojenih naslovov državnega prvaka v posameznih disciplinah kar je največ med vsemi slovenskimi igralci. Tej številki lahko dodamo še 10 naslovov ekipnega državnega prvaka. Najuspešnejši med vsemu udeleženci je tudi v okviru mednarodnega tekmovanja »Centrope cup« z desetimi osvojenimi turnirji. V seštevku tekmovanja TOUR je bil kar štirikrat najuspešnejši, prvič leta 2003, ko se je tekmovanje sploh prvič izpeljalo, sledili sta dve zaporedni slavji v sezonah 2005 in 2006, nazadnje pa je prestižno lovoriko osvojil lani.  Zmag na turnirjih TOUR, zmag na družabnih turnirjih, ter vseh osvojenih drugih in tretjih mest na vseh tekmovanjih pa ne bom niti našteval. V bogati zbirki odličij mu manjka le naslov državnega prvaka v natančnemu zbijanju.

Kako gledaš na svoje dosežke in ali ti je na vse našteto sploh preostal še kakšen izziv? 

Če potegnem črto čez vso petankarsko kariero, lahko rečem, da sem precej vložil, ter prav tako precej dobil. Pa ne govorim v materialnem smislu kot so pokali, medalje in tako naprej. Pokali in medalje, so stvari, ki ti nudijo trenutno zadovoljstvo po končanem turnirju. Predvsem govorim o zapisanih rezultatih, ki so bili plod nešteto premetanih krogel, ter nešteto preživetih ur na terenu. Spoznal sem veliko ljudi iz tujine in s kar nekaj njih prijateljujem še danes. To mi veliko pomeni. Sedaj sem prišel tako daleč, da enostavno ne doživljam več satisfakcije ob zmagah, temveč samo neko utrujenost, brez pretiranega zadovoljstva. To je pravzaprav glavni razlog za umik od aktivnega igranja petanke. Poleg tega mi bo še kako prav prišla tudi kakšna prosta sobota.

Skozi celotno petankarsko kariero je zastopal barve ŠD Sloga in s svojo ekipo desetkrat zastopal Slovenijo v evropskemu klubskemu pokalu. V mednarodnem merilu ekipa ni uspela narediti presežek, čeprav je bila še posebej v zadnjih petih letih pretrd oreh za vse na slovenski klubski sceni.

Čemu pripisuješ nekonkurenčnost v evropskemu pokalu in kljub izkušnjam, ki ste jih pridobili v tem času?

Glavni krivec za nekonkurenčnost so po mojem mnenju premajhne izkušnje, oziroma neudeležba na večjih mednarodnih turnirjih, kjer dejansko vidiš kolikšen domet imaš in kjer kaj hitro spoznaš, da ti še precej manjka. Govorim o turnirjih v Franciji, Nemčiji, Belgiji, Nizozemskem… Seveda, je krivo tudi to, da se pri nas ne dogaja praktično nič na strokovnem nivoju (trenerstvo, psihologija športa itd…). Velik del odgovornosti gre pa seveda pripisati tudi vsakemu posamezniku, ki premalo “vloži” v ta šport in za ta skromni vložek, preveč pričakuje.

Skoraj skozi vsa ta leta, izpregel je leta 2018,  je bil aktivno vpet tudi v delo Zveze za kar je bil ob dvajsetletnici delovanja eden izmed prejemnikov plaket. Priznanje je zavrnil in ga ni sprejel.

Zakaj taka odločitev?

Da priznanja ne prevzamem sem se odločil predvsem zato, ker sem ocenil, da se je za vso to ceremonijo namenilo preveč denarja ( priznanja, revija v tiskani obliki, pogostitev itd…).  Denar bi lahko porabili na primer za nastop ženske reprezentance na svetovnemu prvenstvu.  Kolikšni so bili stroški na koncu ne vem, niti me ne zanima, vem pa, da sem bil v vseh pogovorih zagovornik razporejanja stroškov v tekmovanja in ne v organiziranje nekih slavnostnih prireditev. Naša zveza razpolaga z zelo majhnim proračunom in vsak evro je za moje pojme zelo pomemben. Nemalokrat smo dobesedno čarali z razporejanjem sredstev, da smo se lahko udeleževali največjih tekmovanj, spali po raznih poceni hotelih in hostlih, kjer pogoji za nastop na največjih tekmovanji niso bili niti blizu povprečja. Verjamem, da si je marsikdo v tej zvezi zaslužil to priznanje in ga je bil vesel ter bil omenjen. Tudi sam bi ga z veseljem prevzel, ter ga postavil na polico med pokale, kjer bi se na njemu pridno nabiral prah, vendar pa šele tedaj, ko bi bila naša malha polna in bi na vsa tekmovanja poslali naše najboljše igralce in igralke, petankarsko šolali mladino itd… 

Kako bi opisal in ocenil razvoj slovenske petanke doslej in kako vidiš razvoj slovenske petanke v prohodnje? Kje so bile storjene napake, da ta športna panoga ni na višjem nivoju in čemu se je potrebno izogniti, da se ne napake ne bodo ponavljale?

 Vse skupaj se je začelo zelo obetavno. Bili smo polni navdiha in verjeli, da bomo čez čas konkurenčni na terenu, da finance ne bodo večni problem, skratka vse je nekako šlo navzgor. Pa ni bilo ravno tako. Prav nasprotno! Čez nekaj let  smo bili tik pred propadom zveze. Preveč nesoglasij, premalo avtoritete, kar nekaj nevoščljivosti in polen je pripeljalo do tega, da nihče ni hotel več sodelovati in prevzeti določen del odgovornost za delo. Na tem mestu moram izpostaviti g. Dušana Goršeta, ki je bil tedaj pripravljen prevzeti vlogo predsednika Zveze. Sam sem se ponudil da prevzamem tekmovalno komisijo, skupaj pa smo sestavili smo ekipo ljudi ter Zvezo zopet postavili na noge. Zveza sedaj deluje recimo temu normalno, jasno pa je, da so še vedno nesoglasja, brez katerih žal ne gre. Mislim, da smo predvsem zgrešili pri dveh stvareh, ki so bile ključne za nastale situacije in bodo ključne tudi za nadaljevanje in obstoj ter napredek naše Zveze. Marketing, ter šolanje strokovnega trenerskega kadra. Slednjemu se je sicer namenilo nekaj pozornosti, vendar je nekako vse skupaj zbledelo. Poudarek na marketingu za večjo prepoznavnost tega športa v Sloveniji in pridobivanje morebitnih sponzorjev, posledično večjega proračuna, bi pripomoglo k lažjemu delu te Zveze. Tudi šolanju trenerskega kadra se je v Zvezi namenilo nekaj sredstev, vendar se kasneje na žalost ni zgodilo nič. Bistveno za napredek naše Zveze je tudi delo vsakega posameznika, ki bi lahko s svojim znanjem in poznanstvom pripomogel k lažjemu in manj stresnemu delovanju te Zveze. Odvisni smo eden od drugega in dokler ne bo zaupanja in sodelovanja med klubi, posamezniki, toliko časa nas čaka negotova prihodnost. Sem pa po naravi večni optimist, zato verjamem, da se nam po tej epidemiji obeta boljša prihodnost.

Zvezo je lani prevzel klubski kolega Srečko Španić, s katerim sta bila glavna protagonista petanke pri ŠD Sloga. Se je v zadnjemu letu kaj spremenilo?

Srečka  poznam že vrsto let in sva dobra prijatelja. Žal mi je ker je prevzel vodenje zveze ravno takrat, ko sem se odločil da se umaknem. Z veseljem bi mu pomagal.  Ima vodstvene sposobnosti in verjamem, da je sposoben Zvezo peljat v pravo smer. Seveda brez pomoči ostalih članov Zveze, ki mu bodo morali pomagati in stati ob strani, prijeti za delo, ne bo šlo. S Španičem, sva dejansko začela pohod Sloge osvajanja turnirjev in državnih prvenstev, ki nekako traja še danes. Moram omeniti še dva soborca iz začetkov petanke na Slogi, to sta Hinko Prusnik in Ljubo Živkovič. Mi štirje smo zasadili prve lopate za petankarska igrišča v Sneberju, ter pričeli sago o najuspešnejšem petankarskem klubu v Sloveniji. 

Zakaj je prišlo do odločitve o umiku? Ali je ta umik začasen? Ali te bomo še videli na kakšnem turnirju?

Kot sem že omenil, sem se za umik odločil zaradi pomanjkanja tistega naboja zaradi katerega sem užival na terenu. Marsikaj me je začelo motiti, ne veselim se več zmag kot sem se prej. Doslej sem svoje življenje podrejal petanki, sedaj sem pač prišel točke, ko sem dojel, da to ni več sprejemljivo ter da mi na nek način celo škodi. Nočem imeti več obveznosti z dejavnostjo v kateri sem prej užival, sedaj pa ne več. Definitivno pa ne bom pustil krogel rjaveti. Še vedno bom odigral kakšno partijo  na “wimbledonu” pred barako na Slogi,  odigral tudi kakšen družabni turnir, pa tudi v tujino bom še šel, to je pa tudi vse. Torej igral bom kadar si bom to želel in ne kot do sedaj, ko sem jemal to kot obvezo. Ali bo premor trajal eno leto, dve, tri, dokončno. Ne vem! Ne delam si nekih dolgoročnih načrtov.

ZDPS je lani postala članica OKS, vse bolj vroča pa je tudi ideja glede združevanja z BZS.

Kako gledaš na to? Prednost ali napaka?

Balinarska Zveza Slovenije ima pri nas precej daljšo tradicijo kot petanka in v združevanju vidim predvsem obojestransko korist. Nenazadnje smo leta 2005 podpisali pogodbo o sodelovanju, ki jo lahko sedaj samo še nadgradimo.

Jože Skrbinek je zagotovo tisti, ki je pustil velik pečat v slovenski petanki in to na vseh področjih. Ker leta pri petanki niso velika ovira, se nadejamo njegove vrnitve na ali ob petankarska igrišča, morda v vlogi katere ga še niste vajeni.