INTERVJU – Jure Kozjek

Jure Kozjek je še eno veliko ime slovenskega balinanja. V svoji zbirki ima pet naslovov svetovnega prvaka, eden izmed njih je bil osvojen ko je bil še v mladinski kategoriji. Poleg tega pa je med člani trikrat okusil slast zmage pri osvajanju evropskega naslova. Za člansko in mladinsko reprezentančno selekcijo je nastopal v klasični igri posamezno, v igri dvojic pa tudi v natančnemu zbijanju.

Svoje prve balinarske korake je naredil v ljubljanskemu klubu Sloga, kjer je sprva nastopal za balinarsko sekcijo Sneberje v območni ligi OBZ Ljubljana, kaj kmalu pa z dvojno registracijo tudi za prvo ekipo, ki je nastopala v super ligi.

»Kot otrok sem se ukvarjal z več različnimi športi. V domačem klubu sem z balinanjem začel pri sedmih letih, takrat sva tudi z bratom osvojila prvo medaljo. Potem so se uspehi nadaljevali in sem vedno bolj resno treniral. Za šport me je navdušil oče, saj je tudi on balinal v domačem klubu. V klubu so imeli ogromno posluha za delo z mladimi. Bili smo prvaki 1. ljubljanske lige. Glavno vlogo na igrišču smo nosili igralci stari od 13 do 16 let. Sčasoma nas je večina postopoma iz sekcije Sneberje prestopilo v prvo ekipo Sloge.  Sicer gre večina zaslug za moje balinarske veščine trenerju, ki je bdel nad nami v Slogi. To je David Letnikovski, ki je vsekakor eden večjih trenerjev v našem športu. Znal je poiskati balans med zabavo in resnim delom na igrišču. Takšnih pedagogov zagotovo primanjkuje v našem športu.«

S klubskim soigralcem Miho Lampičem je bil izbran v mladinsko reprezentanco za nastop na mladinskemu svetovnemu prvenstvu leta 2001. Oba sta bila debitanta a to jima ni preprečilo, da ne bi osvojila svoje prve kolajne, celo več, osvojila sta naslov svetovnega prvaka v igri dvojic. Na poti do vrha nista imela lahkega dela, v četrtfinalu Francoza, v polfinalu Italijana, v finalu pa sta padla še Hrvata. Uspehu primeren je bil tudi sprejem v domačemu klubu.

»Res je s sosedom Miho sva takrat za najin matični klub spisala pravo malo športno pravljico. Nisva bila še vajena takšnih tekmovanj. Volja do treninga in želja za uspehom je takrat premostila vse ostale primanjkljaje. Takrat sva si res zaslužila naslov prvaka, saj sva po vrsti premagala vse tri največje balinarske nacije. Ko smo se s kombijem vrnili v domovino, so nama v  klubu pripravili zares izjemen sprejem.«

Potem, ko je bil to za Lampiča edini nastop v majici z državnim grbom na največjih tekmovanjih, se je Jure na svetovno mladinsko prvenstvo podal tudi v nasljednjem letu in osvojil svojo drugo kolajno.  Tokrat je nastopil v igri posamično klasično in osvojil bron ter v hitrostnemu zbijanju kjer je končal na 5. mestu.

»Res je. Miha je bil za to prvenstvo že prestar. Sam sem osvojil bron v igri posamezno. V polfinalu sem izgubil proti Francozu Garcii, ki je že takrat igral na nivoju članov. Spomnim se, da je v finalu proti Hrvatu Ikiću zbijal 44 krogel in 42 jih je zadel.«

Kot zanimivost naj navedem, da ni branil naslova v igri dvojic, zato sem ga povprašal če se spominja takratne selektorjeve odločitve.

»Te odločitve se ne spominjam prav dobro. Vem pa da sta naju več kot uspešno v igri dvojic zamenjala Tadej Premru in Aleš Borčnik, ki sta Sloveniji prinesla drugi zaporedni naslov svetovnih mladinskih prvakov v dvojicah.«

Sledil je petletni reprezentančni premor, predvsem zaradi tega, ker ni bilo na sporedu prvenstev mlajših članov, z odličnimi predstavami v domačem prvenstvu pa je medtem postal eden izmed ključnih igralcev Sloge s katero je leta 2006 osvojil naslov ekipnega državnega prvaka. Kljub dominanci tekom rednega dela sezone, je bil finale play offa proti Zabičam nekaj posebnega.

»Naša generacija je imela nekoliko smole saj je bil takrat premor glede organizacije svetovnih prvenstev do 23 let. Ta prvenstva so zelo dobrodošla za prehod iz mladinske proti članski kategoriji. Kljub temu nam takrat v domači Super ligi ni primanjkovalo težkih tekem. Do leta 2003 je kot se spominjam večina najboljših slovenskih igralcev še vedno igrala na domačih tleh. Nekajkrat se nam je naslov državnega prvaka izmuznil iz rok. Fantje smo imeli nekakšno zaobljubo, da ne zamenjamo kluba dokler ne prinesemo naslova državnega prvaka na Slogo.  Finale je vedno posebna tekma, tako da smo takrat po težkih mukah vendarle spravila na kolena ekipo Zabič.«

Leto 2007 je bilo za Jureta prelomno leto. Potem ko se je Sloga kot državni prvak odpovedala nastopu v super ligi, ki se je preselila v dvorane, se je preselil k sosednji Zarji s katero je v končnici prvenstva klonil v zadnji tekmi na domačem terenu proti Luki Koper. Udeležil se je svetovnega prvenstva mlajših članov v francoskemu Dardillyu in dopolnil svojo zbirko medalj s srebrom v posamični igri klasično medtem ko je v igri parov z Borčnikom izpadel že v predtekmovanju. Istega leta je debitiral v članski reprezentanci, na svetovnemu prvenstvu v Grudah je skupaj z Borčnikom nastopil v štafeti, kjer sta z nastopi končala že v četrtfinalu.

»Super liga se je preselila v dvorane. Sam sem želel igrati na najvišjem nivoju, zato sem se odločil za zamenjavo kluba. Takrat sem tudi že študiral na Fakulteti za šport in nisem še želel prestopiti v tujino dokler študij ni bil pod streho. Z Zarjo smo klonili proti Luki Koper, ki si je s svojimi igrami takrat zaslužila naslov prvaka. Po imenih je bila naša ekipa močnejša, vendar tega žal nismo dokazali na igrišču. V igri posamezno na SP do 23 let sem klonil v finalu proti staremu znancu Garcii,  sem ga pa takrat prvič premagal v predtekmovanju. Na članskem SP v Grudah bi moral prvotno nastopiti v natančnem zbijanju, pa je deset dni pred prvenstvom prišlo do zamenjave. Kljub temu sva z Alešem Borčnikom takrat s solidnim izidom 49/58 zasedla 5. mesto. Na tistem prvenstvu so prvič svojo moč v tekaških disciplinah pokazali Kitajci.«

Sledili sta dve sušni sezoni kar se osvajanja kolajn tiče. V sezoni 2008 je v svojem zadnjem nastopu v kategoriji mlajših članov na svetovnemu prvenstvu v Zagrebu nastopil v natančnemu zbijanju in znova obtičal v četrtfinalu. Leta 2009 je iz Zarje prestopil k škofjeloški Trati in z njo osvojil svoj drugi naslov ekipnega državnega prvaka. Prvič se je znašel tudi v ožjem izboru selektorja članske izbrane vrste za nastop na svetovnemu prvenstvu v Maconu, a je takrat prednost dobil Gregor Sever.

»Po dveh letih igranja za Zarjo sem prestopil v Škofjo Loko. Osvojili smo naslov prvaka v Super ligi. V Evropskem pokalu smo v domači dvorani na kolena spravili italijanski BRB Ivreo. Po podaljških smo klonili na njihovem igrišču in na žalost izpadli. Leta 2009 sem bil v igri za nastop na SP v Maconu. Na koncu je prednost dobil Gregor Sever. Sam se nekako nisem sprijaznil s to odločitvijo selektorja. Predvsem zaradi tega ker sem podobno stvar občutil že tretjič. Prvič leta 2006 za nastop na EP na Reki in tudi za SP leta 2007 v Grudah, kjer sem bil žrtev recimo temu čudnih odločitev takratnega selektorja.«

Zadnjo sezono na slovenski balinarski sceni je končal predčasno zaradi prestopa v hrvaški klub. Še pred tem pa je končno sledil vnovični poziv v člansko izbrano vrsto in nastop na evropskemu prvenstvu v Tivatu. Dobil je priložnost v posamični igri klasično in prišel vse do velikega finala in Sloveniji po treh sušnih sezonah v tej disciplini priboril kolajno. Pot do prve članske lovorike mu je preprečil Hrvat Gianfranco Santoro. Najbližje evropski lovoriki v »klasiki« dotlej je bil Jasmin Čauševič, ki ga je na Reki leta 2006 v finalu prav tako premagal Hrvat, Dražen Puniš.

»Leta 2010 sem prvič v članski reprezentanci nastopil v svoji najmočnejši disciplini posamezno klasično. V finalu sem klonil proti takratnemu soigralcu Gianfrancu  Santoru. V tem finalu sem žal zgrešil kroglo za naslov evropskega prvaka. Kar nekaj časa je bilo težko dvigniti glavo, ampak na koncu sem želel to izkušnjo obrniti sebi v prid. V športu na dolgi rok ni bližnjic in se vse stvari zgodijo postopoma.«

Kot sem že omenil, se je Jure tako kot nekateri pred njim podal v tujino. Najprej na Hrvaško, kjer je zaigral za Trio Buzet in v dveh sezonah dvakrat osvojil hrvaško prvenstvo. Sledila je selitev v itaijansko »Serie B«, v kateri je s Canovo osvojil prvo mesto. Že naslednjo sezono se je pridružil ekipi Pontese s katero je osvojil naslov italijanskega prvaka. Po eni sezoni pri Canovi in po drugi sezoni pri Ponteseju se je nekoliko dlje zadržal pri Borgoneseju, od lani pa je član elitne zasedbe La Perosina s katero je postal italijanski prvak in je edini Slovenec z dvema ekipnima naslovoma v Serie A. V bogati zbirki klubskih lovorik, po dvakrat je bil prvak v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji,  mu v vitrini manjka evropska krona.

»Sredi druge sezone pri škofjeloški Trati sem prestopil na Hrvaško k Triu iz Buzeta. Vsekakor je bil to korak naprej v moji karieri. Še nekoliko bolj resen pristop k treningom je obrodil sadove. Osvojili smo dva naslova hrvaškega prvaka. Po dveh sezonah v Buzetu, sem prestopil v Italijo. S klubom Canova smo osvojili naslov prvaka v Serie B, nato sem prestopil v Pontese, kjer  smo uspeli osvojiti naslov italijanskega prvaka v serie A. Ekipa je bila polna odličnih posameznikov.  Po končani sezoni nisem našel skupne besede z vodstvom klubu zato sem se  podal na novo avanturo k ekipi Borgonese iz Torina.  Tam sem preživel štiri prekrasna leta. Vsa leta smo bili nekoliko slabši od najboljših italijanskih ekip, imeli pa smo izjemen moštveni duh in karakter ekipe. Leta 2017 smo po seriji treh tekem uspeli premagati velikega favorita BRB Ivreo v polfinalu prvenstva. V finalu smo izgubili šele po podaljških proti La Perosini, moji sedanji ekipi. Z ekipo La Perosine mi je takoj v prvem letu uspelo osvojiti svoj drugi naslov v Serie A. Letos prvaka zaradi »koronavirusa« še nismo dobili. Igralci upamo, da bomo prvenstvo lahko zaključili. V prihodnjih letih bom poskusil osvojiti tudi naslov Evropskega klubskega prvaka.«

Z osvojeno kolajno v Tivatu si je utrdil mesto v reprezentančni selekciji ter tako dobil priložnost za nastop na svetovnemu prvenstvu v Feltrah. Tudi tam je nastopil le v posamični igri klasično in ponovno dokazal, da mu ta disciplina še kako odgovarja. Pot do finala tudi tokrat ni bila lahka, v finalu pa ga je pričakal domačin, izkušeni Simone Nari. Italijan je bolje pričel finalni dvoboj a se slovenski reprezentant ni vdal. V drugi polovici dvoboja je nagnil tehtnico na svojo stran in v zadnjih minutah in kljub zelo naelektrenemu ozračju pred polnimi tribunami uspel zadržati prednost za prvi naslov svetovnega prvaka. Ljubitelji balinanja se tega dvoboja, ki smo ga lahko spremljali v živo preko interneta, spominjamo tudi po iztegnjenem sredincu, namenjen publiki ob samem zaključku tekme. Sledila je kazen, sodnik je slovenskemu reprezentantu zaradi te poteze pokazal rumeni karton.

»Prvenstvo v Feltrah je bilo organizirano na izjemno visoki ravni. Mislim da je to najboljše prvenstvo na katerem sem nastopal, poleg domačega EP v Kopru. V Feltre sem prišel dobro pripravljen. Konkurenca v  igri posameznikov je vedno izjemna. V skupini sem izgubil tekmo proti Francozu Garcii, ki me je vodil že z 10 proti 0. Ko sem vpisal točko sem mu iz spoštovanja 20 minut pred koncem stisnil roko. Ta poraz je kar nekoliko zamajal mojo formo. Potem sem po zmagah v repesažu in osmini finala prišel do četrtfinala.  Sledil je žreb, ki mi je namenil nikogar drugega kot Garcio. Po izjemni partiji in moji zmagi z 10:7, sem bil trdno odločen da grem do konca. V polfinalu sem premagal Tunizijca. Zvečer je sledil finale pred 3000 gledalci, na igrišču pa samo jaz in Italijan Nari. Po dramatični končnici sem uspel premagati Narija in osvojiti svoj prvi naslov svetovnega prvaka. Sredinca so si navijači zaradi neprimernega in nešportnega navijanja v finišu tekme zaslužili. Je pa tudi res, da takšno obnašanje na sodi na igrišče. Tiste, ki me poznajo vedo, da sem igralec fair-playa zato me takšne stvari še dodatno podžgejo. Takoj po odigrani tekmi sem Nariju povedal, da to ni bilo namenjeno njemu. Tudi on je razumel mojo reakcijo. Lansko leto sva bila tudi soigralca pri La Perosini in sva se izjemno dobro razumela. Gre za enega najboljših italijanskih igralcev zadnjih 25 let. Nikoli po tem nisem imel nobene slabe izkušnje zaradi tega dogodka, ljudje ki razumejo šport, razumejo tudi to potezo.«

Na naslednjih dveh svetovnih prvenstvih se je Jure Kozjek zapisal v zgodovino, saj je uspeh iz Felter ponovil tudi v Bahia Blanci dve leti kasneje in tretjič zapored na Reki leta 2015 in tako postal prvi in doslej edini na svetu s tovrstnim podvigom, kar je morda povzročilo tudi dodatno breme.  V Casablanci je osvojil bron, lani v Mersinu pa je ostal celo brez kolajne. Obakrat ga je izločil kasnejši svetovni prvak.  Od leta 2013 je na svetovnih prvenstvih nastopal tudi v igri dvojic. Z Davorjem Janžičem sta po srebru iz Argentine štiri leta kasneje osvojila naslov svetovnega prvaka v Casablanci. Očitno se slovenski dvojici vsake štiri leta ponesreči nastop, tako sta Janžič in Tonejc praznih rok ostala v Feltrah, Janžič in Kozjek pa na Reki in lani v Mersinu, kjer je bil v vlogi selektorja Anton Kosar.

»Dejstvo, da sem trikrat zapored osvojil naslov svetovnega prvaka nisem jemal kot kakšno breme. Vsakič znova ko stopim na igrišče me zanima samo zmaga. Zaradi dosežkov iz preteklosti ne boš ponovno premagal igralca, ki ti takrat stoji nasproti. Prvenstvo v Turčiji se ni izšlo po mojih željah. Življenje in šport pa je sestavljeno iz vzponov in padcev. Reprezentanca je v zadnjih letih imela izjemne uspehe. Igralci smo postali prava klapa, med seboj se spoštujemo in znamo eden drugemu pomagati ko je to potrebno.  Zamenjava na selektorskem stolčku pa mislim da ni vplivala na rezultate. Sem mnenja da je vse odvisno od igralca na terenu. Je pa vsekakor bilo vzdušje v reprezentanci drugačno kot pretekla leta.«

Kot standardni član slovenske izbrane vrste je uspešno nastopal tudi na evropskih prvenstvih. V klasični igri posamezno je v Pazinu po srebru iz Tivata osvojil bron, dve leti kasneje pa je v Kopru pred domačo publiko dopolnil svojo zbirko z osvojenim naslovom evropskega prvaka, prvega za Slovenijo v tej disciplini. V Nici dve leti kasneje mu je pot do kolajne v četrtfinalu preprečil Luca Melginano, ki je kasneje postal evropski prvak. Na zadnjem evropskem prvenstvu v Alassiu pa je bil Jure poražen šele v finalu, boljši od njega je bil le Italijan Matteo Mana. V igri dvojic je prvič nastopil leta 2012, ko sta v Pazinu z Janžičem osvojila naslov evropskega prvaka, ta uspeh sta ponovila v Alassiu leta 2018. V igri dvojic je nastopil še v Kopru, kjer sta s Tonejcem v dramatičnem finalu šele po dodatnem obratu klonila proti francoski dvojici Poyet-Chirat. V svoji zbirki iz evropskih prvenstev  ima še bronasto kolajno v natančnemu zbijanju, ki jo je osvojil v Nici leta 2016.

Trditev, da kdor premaga Jureta Kozjeka na evropskemu ali svetovnemu prvaku postane evropski oziroma svetovni prvak, ni iz trte izvita. Izjema je Pazin 2012, ko si bil poražen od Denisa Pautassija, ki pa je kasneje izgubil finalni dvoboj.

»Tudi na Evropskih prvenstvih smo bili zelo uspešni. Izpeljal si zanimivo trditev, ki pa zaradi leta 2012 ne drži popolnoma.  Drugače pa naši rezultati govorijo sami za sebe. Tudi mi, če želimo osvojiti naslov na evropskem ali svetovnem prvenstvu, moramo slej kot prej premagati igralce iz Francije, Italije, Hrvaške in v zadnjem času tudi Argentine, ki postaja prava balinarska velesila. Naš bivši selektor Aleš Škoberne je sestavil homogeno ekipo. Prišlo je do medsebojnega zaupanja in plod tega so bili naši rezultati. Ostale reprezentance so veliko več menjavale svoje igralce in jim verjetno ni uspelo sestaviti tako složne ekipe.«

Francoz Romain Garcia verjetno sanja trikratnega svetovnega prvaka, saj ga uspe premagati le v predtekmovanjih, v izločilnih bojih pa kot da te ne more zmagati. Rivala sta bila že v mlajših reprezentančnih kategorijah.

»Res je velikokrat sva se udarila na igrišču in naju veže posebno rivalstvo a hkrati tudi veliko medsebojno spoštovanje. Kakšno besedo sva izmenjala na to temo. Na žalost pa ne govori niti angleško niti italijansko, tako da se nisva mogla spustiti v kakšno bolj globoko debato.«

V svoji bogati karieri, ki še zdaleč ni končana, je za vedno zapisan tudi kot zmagovalec turnirja v Lyonu (Trophee Beraudier), si pa tudi prejemnik Bloudkovega priznanja leta 2018.

»Dvakrat sem nastopil na prestižnem turnirju dvojic v Lyonu. Enkrat sem uspel skupaj z Davorjem Janžičem turnir tudi osvojiti. Bloudkova plaketa pa kot najvišje priznanje v Sloveniji na področju športa zaseda posebno mesto med priznanji.«

V poletnih mesecih sta na sporedu tradicionalna turnirja v hrvaški Klani in Pazinu. Po mojih podatkih je edini Slovenec, ki je osvojil oba turnirja.

»Omenjena turnirja sta vsekakor najmočnejša turnirja dvojic v tem delu sveta, zato si štejem v čast da sem edini Slovenec ki je uspel osvojiti oba. Nekaj let nazaj sem sem redno nastopal na obeh turnirjih. V Klani že kar nekaj let nisem igral, mislim da vse od leta 2014 ko sva turnir osvojila skupaj z Davorjem Janžičem. Z Alešem Borčnikom pa sva turnir v Pazinu osvojila dvakrat, in sicer leta 2009 in 2011. V Pazinu tudi v zadnjih letih nisem reden gost. Težko je uskaditi vse službene, športne in družinske obveznosti. Če na turnir ne prideš dobro pripravljen, je le tega nemogoče osvojiti. Mogoče pa v naslednjih letih z Alešem še enkrat združiva moči in poskušava še tretjič osvojiti naslov v Pazinu.«

Leta 2018 je imel prvič priložnost nastopiti tudi na Sredozemskih igrah. Svoj nastop v natančnemu zbijanju je uspešno končal z osvojeno srebrno kolajno, je pa tovrstno tekmovanje bržkone nekaj drugega v primerjavi s svetovnim ali evropskim prvenstvom.

»Sredozemske igre so nekoliko drugačno tekmovanje kot EP ali SP. Nastopa se na improviziranih igriščih in potrebne so posebne prilagoditve. Poleg tega sem nastopil v najbolj nepredvidljivi disciplini. V prvih treh serijah sem dosegel izjemno visoke rezulate. V finalu tega žal nisem ponovil in na žalost izgubil. Kljub temu je tudi srebrna kolajna velik uspeh. Aleš Borčnik pa je tam osvojil zlato medaljo v svoji disciplini. Tako smo bili Slovenci najboljši balinarji tudi na Mediteranskih igrah.«

Pred njim je še dolga kariera, saj je v najboljših balinarskih letih. Ob naštetih uspehih je verjetno zelo zahtevno poiskati novi motiv.

»Meni je težko ohranjati visoko motivacijo ves čas ligaškega tekmovanja. Poleg tega smo igralci, ki tekmujemo v Italiji veliko časa na cesti. Cesta pa vemo da ne oprošča, zato moramo biti tudi tam ves čas zbrani. Sem izjemno vesel, da mi pri teh dolgih poteh v 700 km oddaljen Torino že več let pomagajo pri Avto hiši Avto Moste. Ko pa pridejo na vrsto prvenstva, končnice, veliki turnirji pa posebne motivacije za trening ne potrebujem. Tam se namreč podeljujejo medalje in pokali kar je samo po sebi dovolj velik motiv.«

Kot zanimivost naj omenim da kljub temu, da je bil evropski in svetovni prvak, tako v klasiki kot tudi v paru, mu v obeh disciplinah manjka naslov slovenskega članskega državnega prvaka. Manjka mu tudi članska lovorika Balinar leta, ki jo jo sicer enkrat osvojil še kot mladinec. Bi lahko bil to motiv za vrnitev na slovensko balinarsko sceno?

»To vsekakor ni motiv za vrnitev na slovensko balinarsko sceno. Škoda pa je, da igralci, ki nastopamo v tujini ne moremo in tudi prej nismo smeli nastopati na državnih prvenstvih. Verjamem, da bo sedanje vodstvo BZS skušalo popestriti državna prvenstva tudi na ta način. Podobna zgodba je z lovoriko Balinar leta. Način vrednotenja posameznih uspehov verjetno že dolgo ni bil posodobljen. Ta lovorika je imela pravo težo takrat, ko so vsi slovenski igralci igrali za domače klube.«

Tako kot Aleš Borčnik je tudi Jure Kozjek zaposlen kot učitelj telesne vzgoje in mu delo z mladimi ni tuje. Glede na to, da v večini športnih panog primanjkuje mladine, tudi balinanje ni izjema pri tem, nas zanima kako bi se on lotil te problematike. Pri balinanju ne samo, da manjka mladine, tudi splošnega prirastka trenutno ni zaznati medtem ko se povprečna starost igralcev v Sloveniji vsako leto viša. Z balinanjem se lahko seveda prične vsak ukvarjati tudi v zrelejših letih, vendar je za vrhunstvo potrebno pričeti v mlajših selekcijah.

»Vsekakor je problematika prisotna pri vseh športih ne samo v balinanju. BZS in njeni organi bi morali sestaviti dolgoročni plan dela z mladimi. Najprej je potrebno ločiti delo z otroci, ki že balinajo in promocijo balinanja. Čimbolj široki bazi otrok je potrebno predstaviti balinanje preko igre.  Tri leta nazaj sem na idejo sodelavca v šoli izvedel prvo prvenstvo ljubljanskih osnovnih šol. Prvenstva se je udeležilo več kot 40 otrok iz petih osnovnih šol. Če bi vse občine sledile podobnemu sistemu bi na koncu lahko izpeljali tekmovanje po vzoru ŠKL (šolska košarkarska liga). Potrebno se bo zapisati na seznam športov, ki se ukvarjajo z mladino. Od nas je odvisno na kakšen način bo na nas gledala ostala populacija. Na žalost smo za ostale še vedno šport za upokojence. Vse te promocije je potrebno medijsko podpreti. Potrebna je organizacija državnih prvenstev v vseh starostih kategorijah na isti dan(npr. finale v igri posamezno na isti dan in na istih igriščih v kategoriji članov, mladincev, dečkov…). Potrebno je izobraziti strokovne kadre in ljudi, ki bodo pripravljeni delati z otroci. BZS bi lahko na ta način štipendirala mlade reprezentance do 18 ali 23 let, ki bi pomagali v svojih klubih pri vzgoji najmlajših balinarjev. Aleš, Davor in jaz imamo ogromno idej na tem področju. Za izpeljavo tega pa bo potreben skupen jezik z vodstvom BZS.«

Tudi nastopanje v tradicionalnih igrah, še posebno ko gre za velika tekmovanja,  zahteva polno koncentracijo. To pa pomeni, da mora biti vrhunski balinar dobro tudi kondicijsko pripravljen.

»Sam se že celo življenje ukvarjam s športom. Tudi v tradicionalnih igrah ima kondicijska priprava pomembno vlogo. Za svojo pripravljenost skrbim s tekom, vajami za moč, hojo v hrib. Poleti pa veliko časa prebijem na teniškem igrišču.«

S svojo družino prebiva v bližini svojega lahko rečemo matičnega kluba Sloge in je tudi njen podporni član. Sloga se je kot državni prvak umaknila iz super lige, klub ki je imel vedno visoke cilje pa ne želi napredovati v najvišji rang ker nima dvorane.

»Vsekakor se v klubu še vedno počutim kot doma. Tudi večino treninga opravim na igriščih Sloge, dostikrat se priključim tudi njihovim treningom. V umik iz Super lige je klub prisilila odločitev o selitvi v dvorane. Sam se v to politiko kluba ne bi spuščal, niti v pravilnost te odločitve s strani BZS o selitvi v dvorane.«

Nastopanje v italijanskem prvenstvu vzame praktično vsak konec tedna zaradi urnika tekem. Ustvaril si je družino, lahko rečem pravo balinarsko družino, saj je njegova soproga nekdanja reprezentantka Nina Sodec in verjetno bolje razume življenje vrhunskega balinarja.

»Vsekakor to ni lahko. Družina me pri tem 100% podpira, sam pa skušam čim več ostalega prostega časa posvetiti njim. Zdaj ko sta hčerki že nekoliki starejši je to malce lažje.«

Tako kot veliko ljubiteljev balinanja tudi Jure redno spremlja spletni portal HEGY.SI.

»Portal redno spremljam in je za balinanje v Sloveniji zelo pomemben. Članki, prispevki in reportaže so napisani tako kot je treba in imajo vedno glavo in rep. Tudi prenose ali posnetke si kdaj pa kdaj ogledam, predvsem kadar se vozimo nazaj iz tekem v Italiji.«


ZLATA MEDALJA

  • SP posamezno klasično – Feltre 2011, Bahia Blanca 2013, Reka 2015
  • SP dvojice – Casablanca 2017
  • EP posamezno klasično – Koper 2014
  • EP dvojice – Pazin 2012, Alassio 2018

SREBRNA MEDALJA

  • EP posamezno klasično – Tivat 2010, Alassio 2018
  • SP dvojice – Bahia Blanca 2013
  • EP dvojice – Koper 2014
  • SI natančno zbijanje – Tarragona 2018

BRONASTA MEDALJA

  • SP posamezno klasično – Casablanca 2017
  • EP posamezno klasično – Pazin 2012
  • EP natančno zbijanje – Nice 2016