Devetnjast let je slovenska petanka rabila, da se lahko pohvali s prvo osvojeno kolajno, samo leto dni kasneje pa še z drugo. Potem ko je na ženskemu evropskem prvenstvu leta 2018 v natančnemu zbijanju bron osvojila Kaja Jamnik, je lani moška članska reprezentanca v zasedbi  Gregor Sever, Gregor Oprešnik, Žan Rode in Matevž Dovžan osvojila evropski bron v igri trojk. Člani bi morali letos sredi meseca julija nastopiti na svetovnemu prvenstvu v Švici, dekleta pa že v mesecu juniju na evropskemu prvenstvu v Španiji. Slednje je zaradi pandemije že prestavljeno na konec meseca oktobra letos medtem ko člani še čakajo na odločitev Svetovne petankarske federacije, ki upa, da se bodo razmere v zvezi s koronavirusom umirile. V času športnega mrka, ki je zajel praktično vso zemeljsko oblo, je morda prav, da nekoliko obudimo spomine na oba dogodka.

Bilo je konec septembra 2018, ko je slovenska ženska reprezentanca nastopila na 9. evropskem prvenstvu v Franciji. Medtem ko so v igri trojk naša dekleta prikazala skromno predstavo, premagale so le Slovaško, je Kaja Jamnik nastopila tudi v natančnemu zbijanju. Nastop v prvi seriji ji ni uspel tako kot bi si želela, a se je z 21 doseženimi točkami le uspela uvrstiti v drugo serijo.  Kot se je izkazalo se ji je le uspelo dobro pripraviti, saj je v drugi seriji dosegla najboljši izid in vsi smo se lahko spraševali kako ji je to uspelo.

“Prvi nastop je pomagal, da je tista začetna trema popustila, v drugi seriji sem bila precej sproščena. Na ogrevanju mi je šlo super in sem posledično še bolj samozavestno stopila na teren.”

Seštevek obeh serij ji je prinesel skupno 5. mesto v predtekmovanju in s tem uvrstitev v četrtfinale, kjer jo je čakala Poljakinja Blasiakova. Kot prvi igralki naše ženske reprezentance ji del bremena zagotovo padlo z ramen, prva slovenska kolajna pa je bila ponovno tako blizu in hkrati tako zelo daleč.

“Definitivno je bilo najprej veliko olajšanje, kasneje, ko je evforija popustila pa seveda tudi veliko breme. Ko se začneš zavedat, kako ‘malo’ te loči od zgodovinskega uspeha za slovensko petanko in do uresničitve osebnega cilja je precej čustveno in ob enem tudi stresno.”

V četrtfinalu sta bili obe tekmovalki precej nervozni, pred zadnjo pozicijo pa je imela Jamnikova pet točk zaostanka. Na naše zadovoljstvo ji je uspelo zadeti dva balina medtem ko je Poljakinja balina le premaknila in proslavljanje v slovenskemu taboru se je lahko pričelo.

“Pošteno povedano se četrtfinala zelo slabo spomnim, ker sem bila tako grozno živčna. Po mojem je ključno vlogo, da sem se uspela v  zaključku dvoboja zbrati, odigrala močna želja v kombinaciji z izkušnjami, vsekakor pa tudi podpora s tribun.”

Pravzaprav je moralo slavje še nekoliko počakati, saj premora med četrtfinalom in polfinalom ni bilo veliko. Polfinalni dvoboj proti Francozinji Charlotte Darodes je bil zelo izenačen in sicer vse do četrte pozicije, kjer slovenska reprezentantka ni dosegla niti ene točke, nasprotnica pa ji je v tem delu dvoboja pobegnila za sedem točk. Upanje navijačev je še tlelo ampak Slovenki tokrat ni uspelo napraviti preobrata, preprosto rečeno, zmanjkalo ji je smodnika. Po dveh zgrešenih balinih ji ni preostalo drugega kot da Francozinji čestita za uvrstitev v finale, nekaj malega razočaranja pa je bilo kljub osvojeni kolajni le prisotnega.

“Slabo, vem, da sem sposobna veliko več. Enostavno se nisem uspela dovolj zbrati, kar mi ni ravno v ponos. Je bil pa nastop v polfinalu pred očmi množice in pred kamerami konec koncev zame le prvič. Sem prepričana, da mi bo ta izkušnja še zelo prav prišla.”

Letos pozno jeseni čaka dekleta po enoletnem premoru ponovno nastop na evropskemu prvenstvu, lani se namreč niso udeležila svetovnega prvenstva v Kambodži. Normalno je, da bodo cilji še višji kot doslej.

“Trenutno to težko komentiram, ker reprezentančna ekipa še ni znana, prav tako ne igralka, ki bo nastopila v natančnem izbijanju. Ne glede na letošnji izbor, pa je moj cilj v prihodnosti še izboljšati rezultat v tej disciplini tako na evropski kakor tudi svetovni ravni, še bolj pa si želim z ekipo v igri trojk osvojiti prvo slovensko žensko odličje. Sama od sebe pričakujem še več kot sem pokazala do sedaj.”

Najlepše darilo ob dvajsetletnici delovanja

Lepšega darila si Zveza društev petanke Slovenije ni mogla zaželeti ob praznovanju jubileja ob dvajsetletnici delovanja. Prva kolajna v igri trojk in prva moška kolajna mora biti vzbodbuda za nadaljne delo. Albena v Bolgariji nam bo vsekakor ostala v lepem spominu, po zaslugi veteranske izbrane vrste smo vsled zmagi v Pokalu narodov slišali slovensko himno, člani pa so se na podium zavihteli po izvrstnih predstavah v osmini finala ter še posebej v četrtfinalu evropskega prvenstva. Ne samo da so tekmece premagovali ampak so jih popolnoma nadigrali in si več kot zasluženo priigrali polfinale. V polfinalu smo bili nadigrani mi, brez nudenja pravega odpora, a to ne zmanjšuje velikega uspeha slovenske reprezentance.

Pred samim odhodom na prvenstvo stare celine optimizma ni bilo na pretek. Leto prej je okrnjena izbrana vrsta nastopila na svetovnemu prvenstvu v Kanadi, ampak doseženi rezultat ni bil zadovoljiv. Reprezentanco je v pričetku lanskega leta prevzel Klemen Podgoršek, ki je bil v Kanadi v vlogi igralca. Uvodoma je razširil nabor kandidatov za nastop v Albeni, uspelo mu je aktivirati tudi nekdanja reprezentanta, izkušena Gregorja Severja in Gregorja Oprešnika, ki ju je na koncu tudi izbral. Poleg njiju sta dobila priložnost še mlajša Matevž Dovžan in Žan Rode.

Kako ti je uspelo v izbrano vrsto vrniti Severja in Oprešnika, ki sta imela nekaj zapletov s prejšnjim selektorjem Srečkom Španičem?

“S Severjem in Oprešnikom nisem imel nobenih posebnih težav. Oba sta se normalno odzvala vabilu tako kot tudi vsi ostali potencialni reprezentantje.”

Slovenska moška reprezentanca na evropskih prvenstvih doslej ni imela večjih težav s prebojem na svetovno prvenstvo. Tokrat je bilo v predtekmovanju kar precej nihanja in morda tudi nekaj sreče z osvojenim 15. mestom. Kakšna je ocena predtekmovalnega nastopa?

“S tem, da smo se vedno suvereno uvrstili med 16 najboljših se ne bi ravno strinjal. Še kot igralec se spominjam,  da smo kar nekajkrat viseli na nitki. Ne morem se strinjati niti s tem,  da je bilo precej nihanja v predtekmovanju. Fantje so igrali konstantno na nivoju, v nekaterih partijah so bile tudi napake in če smo realni ob močnejsih nasprotnikih smo imeli tudi obilico športne smole. Odigrali smo solidno, ampak vedel sem, da imamo še precej rezerve.”

V drugi fazi tekmovanja smo imeli kar zahtevno skupino in takoj so “padli” Belgijci, lahko rečemo svetovna velesila. Kakšna je bila njihova reakcija, ko ste jih ekspresno hitro premagali?