INTERVJU – Aleš Borčnik

Drugi intervju je namenjen slovenskemu balinarju, ki ima v svojih vitrinah največ osvojenih kolajn. Pa ne samo to, zlata odličja je osvojil tako na svetovnih kakor tudi na evropskih prvenstvih, poleg tega pa tudi na Svetovnih in Sredozemskih igrah. Glede na disciplini v katerih nastopa mu v njegovi zbirki manjka le še ena lovorika.

Aleš Borčnik prihaja iz balinarske družine. Svoje prve balinarske korake je naredil v matičnem balinarskem klubu Strahovica, kasneje je svojo pot z dvojno registracijo nadaljeval pri ljubljanskemu Krimu. Prva prelomnica je bila zagotovo prestop k ljubljanski Slogi s katero je prvič v karieri okusil nastop v evropskemu pokalu, še isto sezono pa je z ekipo iz Sneberja postal ekipni državni prvak. To je bila zadnja sezona, ko se je super liga še igrala tudi na zunanjih igriščih. Po tej zelo uspešni sezoni se je vrnil na Krim in ta uspeh z njim ponovil dve leti kasneje. Sledila je selitev v tujino, najprej na Hrvaško nato pa v Italijo, kjer igra še danes.  Svojo balinarsko pot je že v samem začetku usmeril v obe, lahko rečemo, atletski disciplini. Mirne duše lahko zatrdimo, da je vrhunski športnik v pravem pomenu te besede.

“Prve balinarske korake sem naredil v krogu družine, na igriščih v Selu pri Vodicah. Včasih so se večeri preživljali na balinišču, sčasoma sem tudi sam poprijel za krogle in s starejšimi igralci odigral partijo dvojic ali trojk. Kasneje sem veliko igral predvsem z bratom, s katerim sva v dvojicah igrala tudi na prvenstvih Ljubljane in Slovenije. Še vedno se spomnim prvega državnega prvenstva v dvojicah, ko nama vodja tekmovanja Ivan Breznik ni dovolil igrati, ker sem bil premlad, imel sem namreč samo 7 let. Do 18. leta sem igral za SD Strahovica, na dvojno registracijo pa tudi za BŠK Krim. Za hitrostno zbijanje sem se pravzaprav navdušil, ko sem prestopil v ljubljanski klub na Rakovniku. Z vsakim letom igranja sem več vlagal v to disciplino. Seveda se je vse spremenilo, ko sem začel študirati na Fakulteti za šport  in se začel resno ukvarjati s to disciplino.”

V času nastopanja za Strahovico, se spominjam, da si velikokrat igral v paru, skupaj s svojo mamo, ki je bila svoj čas tudi reprezentantka Slovenije? Kakšen je bil ta odnos na terenu? Kdo je imel glavno besedo?

“Ja, veliko smo preigrali skupaj, pa tudi z očetom in bratom Božom. Odnos je bil spoštljiv, prijateljski, enak kot izven terena. Po naravi nisem hitre jeze, tako da svojega soigralca tudi v slabih trenutkih bodrim. V mlajših letih sem glede odločitev poslušal predvsem očeta. Z leti in z izkušnjami sem postal enakovreden. V igri dvojic, trojic, četvork je pomembno, da ima vsak igralec svoje mnenje, a na koncu mora nekdo odločiti, kako se bo v danem trenutku odigralo.”

Po Bojanu Novaku, Gregorju Severju in Jasminu Čauševiču, ki so v hitrostnemu zbijanju pri članih osvajali kolajne za Slovenijo je bilo kaj kmalu jasno, da bo Aleš Borčnik tisti pravi njihov naslednik. Več kot uspešen je bil že v mladinski kategoriji, svoj napredek pa je z leti le še stopnjeval. Svoj prvi reprezentančni nastop je začinil z osvojitvijo naslova svetovnega mladinskega prvaka v igri dvojic in to v vlogi bližalca. Leta 2002 v Alpignanu sta s Tadejem Premrujem ponovila uspeh Jureta Kozjeka in Mihe Lampiča izpred enega leta.

“Tistega leta sem igral za Krim, kjer sva bila s Tadejem soigralca. Prvenstva se še sedaj dobro spomnim. V dvojici sem bližal Tadeju, ki je bil po mojem mnenju v tistem času eden najboljših zbijalcev na svetu v tej starostni kategoriji.  Na prvenstvu so bili igralci, ki tudi danes igrajo vidne vloge v najboljših balinarskih ligah (Garcia, Cumero, Porello, Ikić…). V finalu sva po napetem obračunu premagala italijansko dvojico in se veselila zlate medalje.”

Dve leti kasneje je prišel na svoj račun tudi v tehničnih disciplinah. Svetovno mladinsko prvenstvo je gostil Vila del Mar v Čilu, kjer je osvojil kar tri kolajne. Srebro v igri dvojic in v štafeti skupaj z Markom Švaro, osvojil pa je tudi naslov svetovnega mladinskega prvaka v hitrostnemu zbijanju.

“Iskreno rečeno bi si veliko bolj zaslužil zlato medaljo v štafeti ali v dvojicah, kjer sva z Markom igrala zelo dobro, žal pa nama je v obeh disciplinah malo zmanjkalo. V finalu hitrostnega zbijanja je bil favorit Italijan Alessandro Longo, ki je bil rezultati nad 40 zadetkov pred vsemi. V finalnem obračunu je bilo zelo vroče in vlažno. Italijan je pokazal slabo predstavo, sam pa sem to izkoristil in slavil zmago.”

V tistem obdobju je imela ta generacija svojevrsten »handicap«, ker na sporedu ni bilo svetovnih prvenstev mlajših članov. Ponovno uvedbo le-teh smo dočakali leta 2007 v francoskemu Dardillyu. Tam je Aleš ostal praznih rok,  z Juretom Kozjekom sta namreč nastopila v igri dvojic, odkoder se nista uspela prebiti iz skupine v izločilne boje. Samo leto dni kasneje je na svetovnemu prvenstvu v Zagrebu osvojil srebro v hitrostnemu zbijanju in skupaj z Anžetom Petričem bron v štafeti.

“V Franciji z Juretom nisva odigrala na najinem nivoju. Izpadla sva že v skupini, v sicer težki skupini z Italijanoma (Longo, Cumero) in Srboma (Butorac, Milaković). V Zagrebu sem bil v solidni formi, žal pa se v finalu proti odličnemu Longu ni izšlo. V štafetnem zbijanju sva izpadla v polfinalu, zmagala pa sta moja današnja soigralca pri  Ivrei Grosso in Ferrero.”

Še predno je končal z nastopanjem za mlajše člane, pa ga je že čakal poziv v člansko izbrano vrsto, v kateri je debitiral leta 2006 na evropskemu prvenstvu na Reki. Nastopil je v njegovih dveh disciplinah, torej v hitrostnemu in skupaj z Jasminom Čauševičem v štafetnemu zbijanju. Ob odličnih nastopih v kvalifikacijah je na koncu obakrat zasedel nehvaležno četrto mesto. Že naslednje leto je prvič nastopil na svetovnemu članskemu prvenstvu. V Grude je odšel z velikimi pričakovanji a je v »brzincu« ponovno izgubil odločilni dvoboj za kolajno. V štafeti sta z Juretom Kozjekom osvojila 5. mesto in nista bila konkurenčna za kolajno.

“Bil sem vesel, da sem že tako mlad dobil priložnost nastopiti za člansko reprezentanco. V tistih letih sem zelo nihal v rezultatih. Tudi na teh dveh prvenstvih sem prikazal dobre rezultate v začetnih fazah tekmovanja, kasneje v polfinalu, pa se rezultatsko nisem uspel kosati s tekmovalci kot so Grail, Amar, Ziraldo, Papak.”

V tretje gre rado. Novi selektor, psiholog v reprezentanci, reprezentančni maser, nova pravila, prva kolajna, pravzaprav dve in prvi finale, bi lahko na kratko opisal nastop na evropskemu prvenstvu v Saviglianu leta 2008.

“Spomini so lepi, čeprav nismo osvojili zlate medalje. Odkar nastopam za reprezentanco je bila odlična kemija med igralci, tudi ko rezultatsko nismo bili na najvišjem nivoju. V štafetnem zbijanju nama je spodletelo v polfinalu, ko smo tri reprezentance razigravale za mesto v finalu. V hitrostnem zbijanju sem se uvrstil v finale, kjer sem se dobro upiral favoriziranemu Francozu Amarju. Kar se tiče zanimivosti, lahko povem le, da smo medalje dobro proslavili.”

Koledarsko leto 2009 je bilo Alešu Borčniku pisano na kožo. Najprej je na Sredozemskih igrah v Pescari osvojil srebro v hitrostnemu zbijanju. Čez dober mesec dni je na Svetovnih igrah na Tajskem v tej disciplini osvojil zlato kolajno in končno premagal Francoza Fabiena Amarja. Uspeh sezone je začinil na svetovnemu prvenstvu v Maconu, ko je v finalu Amar »padel« še drugič« in prvi naslov svetovnega prvaka med člani je bil tu. Tej zlati kolajni je dodal še bron v štafeti v kateri je takrat nastopil z Erikom Petričem. Še pred reprezentančnimi akcijami je s klubom TRIO Buzet osvojil naslov evropskega klubskega prvaka, na koncu sezone pa je postal balinar leta, kljub temu, da med sezono ni nastopal v Sloveniji. Kot zanimivost naj omenim, da je TRIO Buzet v finalu evropskega pokala premagal ljubljanski Krim, s katerim je Aleš konec decembra 2008 osvojil naslov državnega prvaka.

“Tistega leta sem na povabilo Dinka Beakovića in Milana Pavliča prestopil v hrvaški klub. Z igranjem v močnejši ligi sem napredoval predvsem v psihološkemu smislu. Večje število težjih nasprotnikov in pritisk s strani vodstva kluba te utrdijo. Leto  2009 je bilo res zelo uspešno, končno mi je uspel preboj naprej in osvojitev zlate medalje na velikih tekmovanjih. Velik uspeh je bil tudi naslov evropskih prvakov s Trio Buzet. V polfinalu smo premagali odlično italijansko ekipo San Daniele z igralci: Sever, Ziraldo, Meret, Alto, Cumero, D’Agostini… V drugem polfinalu je ljubljanski Krim presenetil BRB Ivreo, tako sem se v finalu pomeril z bivšim klubom. V spominu mi bo za vedno ostalo tudi proslavljanje zlate medalje v Maconu, saj sem na zadnji večerji nerodno stopil (skočil) in si hudo zvil gleženj. Ko smo prišli v Slovenijo sem šel direktno na urgenco. Balinar leta 2009! Ne vem kakšen je bil sistem točkovanja takrat, verjetno prirejen. Iz točkovanja so namreč  izvzeti igralci iz tujine. Brez podcenjevanja do dobitnikov, a  nagrada  bi se morala imenovati balinar leta slovenske lige. Kot bi recimo pri košarki dobil nagrado igralec iz Olimpije medtem ko v tujini pa igrata recimo Dončić in Dragić.”

Uspeh v hitrostnemu zbijanju je ponovil štiri leta kasneje v Bahia Blanci. Takrat je v finalu premagal Marca Ziralda, tisto prvenstvo pa je slovenska balinarska reprezentanca pokorila vso konkurenco.

“Svetovno prvenstvo v Argentini mi  bo ostalo v zelo lepem spominu. Vzdušje v ekipi je bilo vrhunsko in temu primerni so bili tudi rezultati. Z malce več sreče bi lahko osvojili še zlato medaljo v natančnem zbijanju in v dvojicah. Seveda so bile tri zlate medalje izjemen uspeh. V finalu hitrostnega zbijana sem se pomeril s svojim takratnim soigralcem Marcom Ziraldom. Spomnim se, da je bil obračun zelo napet, a je na koncu Marco malce popustil in slavil sem zmago z 46 zadetki.”

Že leto dni kasneje je svojo odlično pripravljenost pokazal na domačem evropskem prvenstvu v Kopru, kjer je osvojil doslej edino evropsko lovoriko. Bili smo priča izjemnemu vzdušju v balinarski dvorani v kateri je vladalo praktično pravo nogometnemu vzdušje. To navdušenje na tribunah ima še vedno v spominu moj reporterski kolega Chris Campiglia, ki mu koprska atmosfera še danes ne gre iz glave. Slavje pred domačimi navijači je zagotovo nekaj najlepšega kar lahko doživi športnik.

“Redko imamo priložnost nastopati pred domačimi gledalci, predvsem igralci, ki igramo v tujini. Koper se je izkazal z odlično organizacijo. Balinarska dvorana, hotel in igrišča za trening so bili območju enega kilometra, kar je nam igralcem ključnega pomena. Atmosfera v dvorani je bila odlična in je vsekakor pripomogla k našim uspehom. V štafetne zbijanju nama je v finalu proti Francozoma spodletelo. V finalu hitrostnega pa sem bil psihično dobro pripravljen na Italijana Roggera, s katerim sva imela za seboj veliko dvobojev v italijanskem prvenstvu. K zmagi je pomagala tudi publika, ki je ob vsakem zadetku bučno navijala.”

V vitrini mu manjka naslov evropskega prvaka v štafeti. Z Anžetom Petričem naskakujeta to lovoriko praktično od leta 2012 v Pazinu, kjer sta bila morda najbližje. Kasneje sta bila poražena v finalu tudi v Kopru in dve leti kasneje v Nici. V Alassiu pred dvemi leti pa se jima polfinalni obračun ni najbolje izšel.

“Najbolje sva bila pripravljena v Pazinu in Kopru, kjer bi si zaslužila zlato medaljo. A finale je tekma zase in takrat sta bila Italijana v Pazinu oziroma Francoza v Kopru premočna. V Nici je bilo posebno prvenstvo, kjer so v finalu naenkrat nastopile najboljše štiri štafete. Zlato sta takrat ponovno zasluženo osvojila Francoza. Letos je na sporedu evropsko prvenstvo, če bo situacija to dopuščala. Seveda bi rad osvojil še to lovoriko, tako kot vsakič, ko grem na prvenstvo. Za nastop na prvenstvu je pomembno zdravje, dobra fizična pripravljenost, dobri rezultati v prvenstvu in atmosfera v reprezentanci. Osebno menim, da bi v takšni sestavi, lahko nastopali še nekaj let. Vse bo odvisno, kako si bo novi selektor zamislil sestavo reprezentance. Moje mnenje je vedno, da naj igrajo najboljši, ne glede na starost in dolžino reprezentančnega staža v kar se nekateri spotikajo.”

Od leta 2006 je izpustil le eno veliko tekmovanje in to je bilo svetovno prvenstvo v Maroku, leta 2017. Več kot uspešno ga je nadomestil Anže Petrič, ki je v neverjetnem dramatičnem finalu premagal Hrvata Brniča.

“Bil sem zelo vesel, da je Anže izkoristil ponujeno priložnost. Dobro se je pripravil na prvenstvo in z odličnimi rezultati osvojil zlato medaljo. V pravem trenutku je bil v najboljši formi.”

Od leta 2008 je pravzaprav na vsakem tekmovanju osvojil kolajno najsibodi v brzincu ali pa v štafeti. Lani pa se je na SP v Turčiji pa se je zgodilo nekaj, kar ni pričakoval nihče. V četrtfinalu SP je v hitrostnemu zbijanju ostal brez kolajne in to potem ko je imel v seštevku obeh kvalifikacijskih serij najboljšo pozicijo.

“Želel sem prihraniti moči za naslednje obračune. Enostavno sem obračun vzel preveč lahkomiselno, tempo ni bil pravi, nisem bil 100% pri stvari. Moja ogromna napaka.  Na drugi strani pa je Argentinec  po dveh slabih rezultatih v kvalifikacijah naredil zanj odličen rezultat. Ne spomnim se, kdaj sem naredil tako malo. Škoda, ker sem bil v dobri formi in sem imel s svojimi povprečnimi rezultati odprto pot do finala.”

Ta, res nepričakovano, zaustavljen pohod do finala je Aleš nadoknadil z izvrstnim nastopom v štafeti, ko sta z Anžetom Petričem drugič po letu 2011 osvojila naslov svetovnega prvaka in to z izjemnim finalnim nastopom v katerem sta zgrešila le eno kroglo.

Pred prvenstvom je prišlo do menjave selektorja, nekoliko prej pa do zamenjave vodtva BZS. Aleša sem povprašal, kako je ta moment vplival na reprezentante?

“Na vzdušje znotraj reprezentance je menjava vodstva BZS in selektorja zagotovo malce vplivala. Na nekatere bolj, na druge manj. Atmosfera med samimi igralci je  bila tako kot vedno odlična. Dolgo časa se že poznamo,  vedno držimo skupaj in smo v večini odločitev enotni. Bomo videli kaj bo prinesla prihodnost, predvsem me zanima kdo bo novi selektor.”

Nastopal je za Strahovico, Krim, Slogo, TRIO Buzet, Forno, Pontese in od lani za BRB Ivreo. Omenil sem že, da je z Buzetom osvojil evropsko krono, to mu je uspelo še s Pontesejem in lani z BRB Ivreo. Prav lanska lovorika je dvignila precej prahu, ko so delegati in sodniki praktično izgubili nadzor nad dogajanjem na prizorišču.

“Francozi so nas v prvem delu nadigrali, v drugem delu in pa v razigravanju, pa je naša ekipa pokazala odlično igro ter zasluženo zmagala. To, kar se je dogajalo v času pred začetkom drugega dela je izključno krivda sodnikov in delegatov FIB. Ne vem, kako so si lahko dovolili, da je prišlo tako daleč. Nobena oseba za mizo ni imela »jajc«, da zaključi pogovor z rdečim kartonom. Da ne govorimo o tem, da po šestih mesecih na svojo roko vzamejo evropski naslov in klubu ne dovolijo nastopanja v naslednji sezoni. Odločitev delijo v časopisih in na družabnih omrežjih.  Čez mesec dni, pa na posredovanje klubskih odvetnikov BRB Ivree prekličejo vso zadevo. Smešno in neprofesionalno.”

V klubski karieri je osvojil slovensko, hrvaško in tudi italijansko klubsko lovoriko. Italijanska Serie A je najmočnejša balinarska liga na svetu zato je bržkone težje osvojiti naslov italijanskega prvaka kot naslov evropskega prvaka.

“Menim, da je težje osvojiti italijansko prvenstvo, V tekmovanju nastopajo vsaj štiri ekipe, ki veliko vlagajo v ekipo in imajo najboljše igralce na vseh položajih. Tudi ostale ekipe, ki so nižje na lestvici so težek nasprotnik, razlika je le v število vrhunskih igralcev. Seveda je tudi evropsko ligo težko osvojiti, polega Italijanov so tu vrhunske francoske ekipe. Posebno velja izpostaviti Saint Vulbas, ki ima eno najboljših ekip  na svetu.”

V zadnjem obdobju je prišlo tudi do uvedbe nekaterih sprememb. Najprej je bila vpeljano pravilo v zvezi z osnovno črto, na katero so balinarji pri zbijanju skorajda redno stopali, vse bolj v veljavo stopa tudi zbijanje na tri pozicije.

“Nikoli nisem stopal na osnovno črto, tako da to pravilo zame ni predstavljalo problema. V Italiji smo že z letošnjim letom  začeli zbijati oba »brzinca« na prve tri pozicije. Osebno mi je veliko bolj všeč zbijati na šest pozicij, zato sem imel na začetku kar velike težave pri hitrostnemu zbijanju na tri pozicije. Razumem pa, da so želeli narediti disciplino bolj konkurenčno. V italijanskem prvenstvu smo bili prej v vrhu štirje igralci, sedaj na novo pravilo, pa se je krog razširil na vsaj deset igralcev. Je pa to pravilo podaljšalo mojo kariero  v tekaških disciplinah za kakšno leto.”

V Italiji nastopa že več kot desetletje, kar zna biti tudi zelo naporno. Razdalje do prizorišča tekem niso majhne, to pa zahteva seveda tudi odsotnost od doma in od družine. Iz tega naslova bi bilo verjetno lažje nastopati na domači sceni, svoje pa terjajo tudi družinske obveznosti.

“V tujini igram že dvanajsto leto. Potovanja na tekme so dolga in nevarna, saj večino časa voziš ponoči in utrujen od tekme. Žena Tanja ima ogromno potrpljenja, ostati sam  s tremi otroci ni lahko. Med tednom želim čim več časa posvetiti družini. Večinoma treniram zjutraj ali dopoldan, če pa že grem na popoldanski trening, odtečem le brzinca. Seveda pridejo trenutki, ko komaj čakaš, da se sezona konča in si lahko preko vikenda z družino. Po drugi strani pa je balinanje za nas prva oziroma druga služba. O vrnitvi v slovensko ligo pa kljub temu trenutno še ne razmišljam.”

Trikrat je osvojil naslov državnega prvaka v hitrostnemu zbijanju, trikrat je bil tudi balinar leta, kot zanimivost pa naj navedem, da je v sezoni 2006 osvojil naslov državnega prvaka v natančnemu zbijanju, ki ni ravno njegova disciplina. Manjka pa mu tudi naslov državnega prvaka v štafeti.

“Specializiral sem se za tekaške discipline, kar pa ne pomeni, da ne morem igrati dobro v ostalih disciplinah. V tujini sem vedno igral v klubih, ki kupujejo igralce po disciplinah, zato nisem imel veliko priložnosti igrat v tradicionalnih disciplinah. V prihodnosti bi si želel igrati za klub, kjer bi tekel in igral.”

V nadaljevanju balinarske kariere pa mu kljub dosežkom ne zmanjka ciljev.

“V balinanju bi rad čim večkrat zmagal na tekmovanjih, ki se jih bom udeležil (italijansko prvenstvo, evropski pokal, svetovna in evropska prvenstva). Ne gledam kaj sem osvojil, ampak kaj bi lahko še. Nerad razmišljam o prihodnosti. Izkoristiti je potrebno še nekaj let igranja na vrhunski ravni, kaj bo potem bomo pa videli.”

Mladino je težko zvabiti na športna igrišča, kaj šele na balinišče. Želja vseh je seveda povečanje števila mladih balinarjev, ki bi seveda tudi kasneje gojili to nam ljubo športno panogo

“Z Janžičem in Kozjekom smo imeli načrt promovirati balinanje po slovenskih občinah in šolah. Nekaj akcij smo izvedli in jih v domačih občinah še vedno izvajamo vsako leto, a s pristojnimi na Zvezi nikoli nismo našli skupnega jezika. Upam da se bo to v prihodnosti spremenilo. Moje mnenje je, da je potrebno balinanje prikazati kot šport celotni Sloveniji. Žalostno je, da so imeli balinanje vsi za gostilniški šport, tudi učitelji športa. Sedaj pa je v ljubljanski in medvoški občini balinanje uvrščeno v program šolskih športnih tekmovanj in to na pobudo ostalih šol. Žal pa so tudi v našem športu prisotni negativci, katerih cilj je, da nas prikažejo v slabi luči.”

Kdo bi lahko bil naslednik Aleša Borčnika v reprezentančem dresu? Ended

  • Anže Petrič
    30% 14 / 46
  • Erik Čeh
    4% 2 / 46
  • Gašper Povh
    65% 30 / 46
  • Nekdo drug
    0% 0 / 46

Zaposlen je kot učitelj telesne vzgoje in glede na to da je pravi atlet, nas zanima kako vzdržuje visoki nivo kondicije in seveda tudi preciznosti?

“Šport je moje življenje. Veliko časa posvečam fizični pripravi. Preko  leta si oblikujem cikluse treningov, glede na to kateri del sezone je to (priprava na reprezentančno tekmovanje, ligo, premori med ligo, mrtvi del sezone…) Veliko časa posvetim teku na igrišču brez krogle, vajam za moč in raztezanju. Dvakrat do trikrat tedensko treniram s kroglami.”

Balinarskega šampiona, ki mu italijanski komentatorji nikakor ne znajo izgovoriti priimka (Brnič, Bornič ali nazadnje Brčnik), smo povprašali kako redno spremlja novice na temu športnemu portalu, ki je namenjen igrami s kroglami.

Portal HEGY.SI velikokrat obiščem in preberem kakšen članek. Prenosi tekem so dobra novost na balinarski sceni. Velikokrat si z Davorjem ogledava tekmo v živo, ko se voziva domov iz Italije

Še predno naj na koncu navedem vseh 25 osvojenih kolajn moram omeniti, da je Aleš skupaj z Anžetom Petričem leta 2010 v ljubljanski balinarski dvorani Šiška postavil svetovni rekord v enournem štafetnemu zbijanju. Dogodek, ki ga je na svojo pobudo izpeljal skupaj z Balinarsko Zvezo je dodobra napolnil balinarski hram v Ljubljani. Leta 2012 je prejel »balinarskega Oskarja«, nagrado, ki jo podeljuje FIB  najboljšim igralcem minule sezone. Leta 2019 pa je prejel tudi Bloudkove priznanje kar ocenuje kot veliko nagrado zanj osebno in tudi za balinarski šport v celoti.

Kot sem že omenil je v svoji dolgoletni reprezentančni karieri osvojil 25 kolajn, od tega sedem zlatih, kar ga po številu kolajn uvršča na prvo mesto med slovenskimi dosedanjimi reprezentanti, po žlahtnosti pa zaostaja le za Davorjem Janžičem.


  • Zlata medalja – HITROSTNO ZBIJANJE

    • Svetovno prvenstvo – Macon 2009 / Bahia Blanca 2013
    • Evropsko prvenstvo – Koper 2014
    • Svetovne igre – Koohsiung 2009
    • Sredozemske igre – Tarragona 2018
  • Zlata medalja – ŠTAFETA
    • Svetovno prvenstvo – Feltre 2011 / Mersin 2019
  • Srebrna medalja – HITROSTNO ZBIJANJE

    • Evropsko prvenstvo – Savigliano 2008 / Pazin 2012 / Nice 2016 / Alassio 2018
    • Sredozemske igre – Pescara 2009
  • Srebrna medalja – ŠTAFETA
    • Evropsko prvenstvo – Pazin 2012 / Koper 2014 / Nice 2016
  • Bronasta medalja – HITROSTNO ZBIJANJE

    • Svetovno prvenstvo – Feltre 2011 / Rijeka 2015
    • Evropsko prvenstvo – Tivat 2010
    • Sredozemske igre – Mersin 2013
  • Bronasta medalja – ŠTAFETA
    • Svetovno prvenstvo – Macon 2009 / Bahia Blanca 2013 / Rijeka 2015
    • Evropsko prvenstvo – Savigliano 2008 / Tivat 2010 / Alassio 2018

 

G-Translate »