INTERVJU – Davor Janžič

Davor Janžič je zagotovo prvo ime slovenskega balinanja, pa ne samo slovenskega, mirno lahko rečemo tudi evropskega in svetovnega. Svojo balinarsko pot je pričel v Škofji Loki pri Trati, od leta 2004 pa si balinarski kruh služi v sosednji Italiji. V slovenski članski balinarski reprezentanci ima najdaljši staž in je edini, ki je imel opravka z vsemi dosedanjimi selektorji članske izbrane vrste. Na uvodu sva se dotaknila njegovih začetkov.

“Balinati sem začel na Trati nekje pri  dvanajstih letih starosti. Nekaj mojih vrstnikov oziroma prijateljev je že balinalo, tako da sem se tudi sam odločil preizkusiti. Je pa res, da nas je bilo takrat v Frankovem naselju,  tako imenovani “džungli” ogromno otrok, ki smo se po šoli ves dan podili po raznih igriščih. En mesec smo vsi igrali nogomet, naslednji mesec vsi košarko, nato smo balinali in tako naprej. V nekem obdobju nas je balinalo kar 30 otrok in imel si že težavo priti na stezo. Pod vodstvom Ivana Breznika pa smo se naučili osnovnih prvin športa. Šola balinanja na Trati je bila res vrhunska, saj smo že v pionirski konkurenci izstopali, kasneje pa smo skoraj vsi osvajali najžlahtnejša odličja na najvišjih tekmovanjih v vseh konkurencah.”

Glede na odlične dosežke na domačih pionirskih in mladinskih tekmovanjih je bil hitro opažen in kaj kmalu je dobil priložnost da nastopi tudi za mladinsko reprezentanco. Debitiral je na mladinskemu svetovnemu prvenstvu leta 1996 v Carvinu ter skupaj z zasedbo Damjan Sofronievski, Gregor Oprešnik in Aleš Klančar osvojil moštveni bron. Z Dejanom Tonejcem, tudi sedanjim reprezentančnim kolegom, je na svetovnemu mladinskemu prvenstvu  leta 1999 v Lyonu osvojil srebrno odličje v igri dvojic. Že leto dni kasneje pa je v italijanski Aosti v kategoriji mlajših članov prav tako v igri dvojic, osvojil svoj prvi naslov svetovnega prvaka, le da je bil tokrat njegov soigralec Damjan Sofronievski. Na tem prvenstvu je nastopil tudi v igri posamično klasično in osvojil bron.

V članski reprezentanci  si debitiral leta 2002 na evropskemu prvenstvu v Grudah, kjer je slovenska moška članska reprezentanca edinkrat doslej ostala brez kolajne.

“Tega prvenstva se spominjam po tem, da je ves teden deževalo. Nastop slovenske reprezentance ni bil na nivoju, verjetno pa tudi postavitev igralcev po disciplinah ni bila prava.”

Dve leti kasneje si dobil novo priložnost, tudi tokrat na evropskemu prvenstvu. V italijanskemu Chivassu je reprezentanca dosegla lep uspeh, a si tudi takrat ostal praznih rok.

“V Chivassu 2004 smo bili po disciplinah postavljeni optimalno, zato je reprezentanca tudi dosegla odličen uspeh. Takrat sem nastopal v igri posameznikov in osvojil 5. mesto. Zame je bil v četrfinalu usoden Francoz Bruno Perras, kasnejši evropski prvak. Moram povedati, da sem se dostojno upiral, je pa res, da sta bila takrat tako Ballabene kot Perras razred zase.”

Leta 2005 si prvič nastopil na svetovnemu prvenstvu. Reprezentanco je zadnjič vodil Darko Guštin, ti pa si skupaj z Gregorjem Moličnikom osvojil naslov svetovnega prvaka v igri dvojic in s tem svojo prvo člansko odličje.

“To prvenstvo mi bo jasno za vedno ostalo v spominu, saj kakor pravijo prve(ga) ne pozabiš nikoli… Tisto leto sva oba s Čauševičem, ki je v Torinu osvojil naslov svetovnega prvaka v igri posamezno klasično, blestela že v italijanski Serie A, teden dni pred odhodom na prvenstvo pa se je v reprezentančnemu taboru dogajalo marsikaj in še sreča, da je na koncu prišlo do uspeha. Če ne bi,  jaz ne bi nikoli več zaigral za reprezentanco.” 
 

Leto dni kasneje, na svojem tretjem evropskem prvenstvu, takrat je reprezentanco vodil Pavel Švara,  si na Reki osvojil naslov evropskega prvaka v igri bližanja in zbijanja v krog. Kot zanimivost naj navedem, da je to še vedno edina slovenska lovorika v tej disciplini. Na zadnjih evropskih prvenstvih smo bili sicer blizu, a nam je kar trikrat zapored načrte prekrižal Italijan Emanuele Bruzzone, ki mu pa na svetovnih prvenstvih ne gre.

“To, da sem edini z zlato medaljo na evropskih prvenstvih v igri bližanja in zbijanja v krog, je dovolj zgovoren podatek kako nepredvidljiva disciplina je to. Vem, da je bil Tonejc velikokrat zelo blizu, prav tako Premru v Pazinu, oba sta bila v odlični formi. Verjamem pa, da bo prav kmalu še kdo od naših fantov osvojil ta naslov. Videl sem kar nekaj odličnih dvobojev med Tonejcem in Bruzzonetom in prav slednji je Tonejcu, mislim da dvakrat, odščipnil evropsko krono. Emanule Bruzzone je prav gotovo eden od velikanov tega športa, večkratni evropski prvak in tudi dvakratni svetovni prvak v igri dvojic. Lansko leto sva bila tudi soigralca v BRB Ivrei in moram omeniti, da je “dec” tako na igrišču kot izven.”
Leta 2007 so Grude ponovno gostile veliko tekmovanje, tokrat svetovno prvenstvo na katerem sta z Moličnikom branila naslov svetovnega prvaka v igri dvojic. V finalu sta vam nasproti stala Italijana Carlo Ballabene in Denis Pautassi.
“Z Moličnikom sva celotno prvenstvo odigrala resnično vrhunsko, zmanjkala je le pika na i. Predzadnji obrat in pri vodstvu za en punt sva že imela “match kroglo”, ena na ena v kroglah in najin punt pa se je Ballabeneju posrečilo neverjetno, “prijel” je balina in naredil dva punta. Moličnik je z udarcem nato izsilil obrat s fiksnim balinom. V zadnjem obratu balinček čisto na zadnji liniji in v kotu. Prvo kroglo sem zgrešil nato pa dvakrat zadel. Pauttasijeva tretje krogla ni bila najlepša in ponudila se nama je priložnost. Moličnik je z odlično naslonjeno kroglo spravil Italijana v težave. Ballabene je dvakrat grdo zavrgel, z zadnjo kroglo pa z rizičnem bližanjem povsem ob črti prevzel punt. Na koncu nama ni uspelo zmagati. Če ne bi zgrešil prve krogle, bi nama na koncu ostale tri za zaključek tako pa…. Je pa res, da te taki porazi utrdijo, naslednjič se vrneš za eno izkušnjo močnejši.” 

Hercegovsko prizorišče, ki nam Slovencem ni ravno pisano na kožo, je zaznamoval tudi predčasni odhod domov Jasmina Čauševiča. Kako je to vplivalo na ekipo?

“Čauševičeva odločitev za prezgodnji odhod domov po mojem mnenju ni imela nikakršnega vpliva na preostalo ekipo. Prvenstvo se je bližalo koncu, mislim da je odšel en dan prezgodaj. V igri smo bili še v hitrostnem zbijanju in v igri dvojic. Zakaj je odšel, bi bilo potrebno vprašati njega, vem pa da ni lahko ko dvakrat izpadeš pa veš pa da si vrhunsko pripravljen. Verjetno je njegovemu odhodu botrovalo tudi glasno negodovanje vodilnih v reprezentanci, ki so zelo redko ob takih dogodkih našli primerne besede.”

Leto dni kasneje je člansko reprezentanco prevzel Aleš Škoberne in pričela se je slovenska balinarska pravljica.

“Menim, da je takratno vodstvo Balinarske Zveze z izborom Aleša Škoberneta za selektorja zadela “jackpot”. Selektor dovolj mlad, da se je znal približati igralcem in hkrati ohranjati določeno distanco. Aleš je znal sestaviti ekipo, ki je delovala homogeno. Skupaj s Sandijem Kofolom, ki je takrat deloval še kot psiholog reprezentance, pa se je mozaik sestavil. Tako igralci, kot vodstvo smo znali ohraniti mirnost tudi takrat, ko ni šlo vse po načrtih, kar se mi zdi bistveno, zato smo lahko tako dolgo odlično sodelovali.”

Največji reprezentančni uspeh doslej je bil dosežen na svetovnemu prvenstvu v Argentini leta 2013. Kako gledaš na sedaj na to, da kljub osvojenima dvema srebrnima kolajnama s svojim rezultatom nisi bil najbolj zadovoljen?

“V Bahia Blanci je slovenska reprezentanca dobesedno eksplodirala. Pet finalnih obračunov, tri zlate, dve srebrni in še ena bronasta medalja je neverjeten uspeh. Kot sem že prej omenil, je to plod nekajletnega odličnega sodelovanja celotne ekipe in vodstva. Leta 2010 sem bil dvakrat evropski prvak, pa sem po mojem mnenju igral 20% slabše kot v Argentini. Ostal je spomin s cmokom v grlu. V finalu dvojic sem zbijal 31 krogel, zadel 30 in vseeno ostal praznih rok proti neverjetnemu Grattapaglii.”



Davor je v svoji reprezentančni karieri v članski kategoriji na največjih tekmovanjih osvojil 19 kolajn, od tega 10 zlatih, 6 srebrnih in 3 bronaste. Ima pet naslovov svetovnega prvaka, trikrat med dvojicami in dvakrat v natančnemu zbijanju. Petkrat je bil tudi evropski prvak, prav tako trikrat med dvojicami in po enkrat v natančnem zbijanju in igri bližanja in zbijanja v krog.


  • Zlata medalja (SP)igra dvojic – Torino 2005, Macon 2009, Casablanca 2017
  • Zlata medalja (SP)natančno zbijanje – Feltre 2011, Casablanca 2017
  • Zlata medalja (EP)igra dvojic – Tivat 2010, Pazin 2012, Alassio 2018
  • Zlata medalja (EP) igra v krog – Rijeka 2006
  • Zlata medalja (EP)natančno zbijanje – Tivat 2010
  • Srebrna medalja (SP) – igra dvojic – Grude 2007, Bahia Blanca 2013
  • Srebrna medalja (SP) – natančno zbijanje – Bahia Blanca 2013, Mersin 2019
  • Srebrna medalja (EP) – natančno zbijanje – Savigliano 2008, Pazin 2012
  • Bronasta medalja (EP) – igra dvojic – Savigliano 2008, Nice 2016
  • Bronasta medalja (EP) – natančno zbijanje – Alassio 2018

V dolgoletni reprezentančni karieri pa vedno tudi ni šlo vse kot po maslu. Prepričan sem, da se nerad spominjaš svetovnega prvenstva na Reki leta 2015, ko si v obeh disciplinah ostal praznih rok.

“Svetovno prvenstvo na Reki mi zagotovo ni ostalo v lepem spominu. Spodletelo mi je v obeh disciplinah tako v dvojicah kot natančnem zbijanju, vendar ob tako bledih predstavah si boljšega uspeha niti ne zaslužiš. Začelo se je leto poprej, ko me je pred evropskim prvenstvom v  Kopru ustavila grda poškodba desne roke, trojni zlom podlahtnice in zlom komolca. Po poškodbi sem se neverjetno hitro vrnil in po štirih mesecih kot zbijalec zmagal na turnirju Beraduier v Franciji. Imel sem tudi odlično sezono v Italiji, zato je bila želja po naslovu svetovnega prvaka toliko večja. Prav v tej želji pa lahko zgodi da enostavno “pregoriš”. Spomnim se zlobnih jezikov: “Zaradi poškodbe Janžič ne bo nikoli več tisti pravi….”. Mogoče je prav to botrovalo, da sem v Casablanci dve leti kasneje eksplodiral. Igre so bile povsem nekaj drugega kot na Reki, na koncu se je izšlo sanjsko z dvojno osvojeno krono.”

Ča pogledamo obdobje prvenstev v času samostojne Slovenije, torej od leta 1991, je po seštevku zlatih kolajn na svetovnih prvenstvih pred teboj le Francoz Sebastien Grail, kar se tiče evropskih prvenstev pa Italijan Carlo Ballabene. Glede na to, da si še vedno aktivni reprezentant ju lahko dohitiš in tudi prehitiš.

“Glede  statistike naslovov se ne obremenjujem. Če bom še igral v reprezentanci, se bom vsekakor potrudil osvojiti še kakšen naslov, če pa bo to dovolj za prevzem primata pa bo pokazal čas. Sta pa tako Grail kakor Ballabene velikana in ponosen sem, da sem lahko v njuni družbi najboljših.”

Že uvodoma sem navedel, da si edini reprezentant, ki je Slovenijo zastopal pod taktirkami vseh dosedanjih selektorjev. Kako bi jih primerjal in kakšna je razlika?

“Res je, igral sem  pod vodstvom Guština, Švare, Škoberneta in Kosarja. Odkar igram za reprezentanco pa je bil vseeno selektor Škoberne najdlje prisoten in moram priznat, da imam z njim najlepše spomine. Primerjati selektorje med seboj se mi zdi sila nehvaležno. Vsak selektor ima svoje metode dela, nekatere so meni bližje, nekatere ne.”

Trikrat zapored si tako kot Francoz Bernard Cheviet osvojil tudi prestižni turnir dvojic “Trophee Beraudier”, enkrat z Juretom Kozjekom in dvakrat z Dejanom Tonejcem. Si morda v četrtem zaporednem finalu, takrat skupaj z Gregorjem Severjem, pomislil, da bi lahko postal prvi z štirimi zaporednimi zmagami v zgodovini turnirja?

“Trophee Beraudier je verjetno najmočnejši turnir dvojic na svetu. Že enkrat ga je osvojiti izredno težko, da ne govorim trikrat zapored. V četrto sva igrala skupaj s Severjem, takrat tudi soigralca pri Ponteseju. Do finala sva igrala praktično brez napak, v finalu pa sva malo popustila. Rad bi izpostavil, da je bila to repriza finala iz prejšnjega leta. Izgubila sva 5:8 po dveh urah igre,nasprotnik Leiva-Marcon je zbijal baline 6/6, neverjetno. Veliko se je govorilo ali  bom prvi, ki mu bo uspelo osvojiti turnir štirikrat zapored. Mislim, da so mi Francozi prav privoščili, da bi mi uspelo. Nisem pa čutil nobenega dodatnega pritiska glede tega.”

Kar sedemkrat si osvojil tudi turnir v Klani medtem ko “Velika nagrada Pazina” ostaja neosvojena?

“Obeh turnirjev se redno udeležim, pomenita mi veliko. Nekakšna kontrola pripravljenosti med pavzo. V Klani sem osemkrat nastopil v finalu in sedemkrat zmagal in to s šestimi različnimi partnerji. Tam sem dobil vzdevek “kralj joga”. V Pazinu bi težko rekel, da sem neuspešen. Bil sem v petih finalih in vseh pet izgubil. Včasih tudi na načine, kako izgubiti dobljeno oziroma strah pred zmago. Ne vem, v šali mi pravijo, da je ta turnir zame zaklet. Upam, da jih bom lahko demantiral,  imam še čas zmagati tudi tam.”

Tudi na klubskem področju si dosegel praktično vse. Nastopal si za Trato iz Škofje Loke, Center iz Kranja, Pontese iz Cordignana, Forno iz Torina in sedaj si član elitne zasedbe BRB Ivrea. Štirikrat si bil slovenski ekipni prvak, dvakrat s Trato in dvakrat s Centrom. S Pontesejem si osvojil si italijansko prvenstvo, štirikrat pa si osvojil tudi evropsko krono, trikrat s Pontesejem in enkrat z BRB Ivreo. Prav ta zadnja je dvignila ogromno prahu in ni dosti manjkalo, da bi lovoriko izgubili za zeleno mizo.

“Zadnji evropski naslov se mi s stališča rezultata ne zdi prav nič sporen. Na finalni tekmi se je dogajalo marsikaj, kar ne spada na balinarska igrišča. Če pa sodniki oziroma delegati, tudi slovenski,  ne premorejo toliko poguma, da bi določenim akterjem pokazali rdeč karton in jih poslali na tribuno, se mi ne zdi logično, da kasneje po devetih mesecih ugotavljajo ali je bila tekma sploh regularna.”


Foto: Dante Bonino

Foto: Dante Bonino


Že dolgo nastopaš v Italiji, kar zna biti tudi zelo naporno. Razdalje do prizorišča tekem niso majhne, to pa zahteva seveda tudi odsotnost od doma in od družine. Si morda kaj razmišljal o vrnitvi na slovensko balinarsko sceno?

“V Italiji nastopam že 16 let. Koliko časa bom še, bo pokazal čas. V Italiji pravijo, da so to najlepša balinarska leta, zato upam da bodo trajala še kar nekaj let. V povratku v Slovenijo ne razmišljam, če se pa zgodi, bom pa verjetno zaigral v domačem kraju za kranjski Center. Mogoče pa dobim še kakšno tretjo ponudbo. Zanimivo bi se bilo pomeriti tudi v Franciji in v njihovem sistemu tekmovanja. Moram priznati, da imam srečo, ker me moja družina pri vsem neizmerno podpira. Ni lahko biti odsoten skoraj vse vikende na leto, tako da imamo nekakšen dogovor, da je za nas ponedeljek kot za ostale sobota. Kakšen izlet, kosilo, crkljanje, kjer se vsi štirje maksimalno sprostimo.”

Kljub vsem lovorikam, ki si jih osvojil in si nesporna številka ena balinarskega športa pri nas, pa sem opazil, da v balinarskih analih nimaš nobene lovorike z državnih prvenstev, če odštejem štiri ekipne naslove niti nisi nikoli postal balinar leta.

“Tukaj bi te popravil, leta 2001 sem bil državni prvak v natančnemu zbijanju, v Balinarju pa je res naveden Sofronievski.  Zakaj jih nimam več? Verjetno zato,  ker niti nisem velikokrat nastopal na državnih prvenstvih. Glede na to, da se je liga igrala poleti,  pa tudi vsa gorenjska in državna prvenstva, se vseh nisem udeležil. Včasih sem pa preprosto prej izpadel. Sem pa že takrat hodil na turnirje v Italijo. Od kar igram v Italiji (16let) pa nisem smel nastopati na državnih prvenstvih. Smatram da je to absurd, za reprezentanco lahko igraš na državnih prvenstvih pa ne smeš nastopati. Da pa nisem nikoli postal balinar leta, bi bilo pa potrebno vprašati tiste, ki so napisali sistem točkovanja. Mislim, da sem se enkrat na to temo že razpisal na forumu BZS in se ne bi rad ponavljal. Itak pa mi to v prihodnje ne predstavlja nobenega cilja.” 

Si predsednik Balinarskega kluba Center Kranj. Kot povsod drugje je verjetno tudi v Kranju težko zvabiti mladino na balinišče kot je bilo to na primer v tvojih časih.

“V Sloveniji imamo problem, ker nimamo programa, ki bi omogočal sistematično širjenje oziroma večanje populacije mladih balinarjev. Mislim, da komisija za  mladino nima dolgoročnega plana, kako bi se lotili tega problema. Pod vodstvom Kofola, smo se skupaj z Kozjekom in Borčnikom lotili promocije balinanja po osnovnih šolah. Dve šolski uri demonstracije, otroci so bili navdušeni, odziv šol odličen in mislim, da je to ena od poti kako privabiti nove mlade balinarje. Žal pa ta program trenutno ne deluje in upam, da bo vrh Balinarske Zveze imel posluh in dojel, da so taki in podobni programi nujni za ohranjanje športa.”

Več leti si bil predstavnik reprezentantov, od lani naprej pa si po menjavi vodstva postal član novega izvršnega odbora BZS. Kako bi po malo manj kot enemu letu ocenil delo ekipe pod vodstvom Primoža Marinka?

“Za ocenjevanje dela predsednika in njegove ožje ekipe je absolutno prezgodaj. Cilji so postavljeni ambiciozno in prav je tako. Upam in verjamem, da bo predsednik znal prisluhniti klubom in predlogom, ki dvigujejo raven balinanja v Sloveniji. Balinanje si s svojimi uspehi prav gotovo zasluži vse spoštovanje.”

Kako redno spremljaš športni portal HEGY.SI in kako bi ocenil prenose tekem super lige?

“HEGY.SI je medij, ki ga balinanje nujno potrebuje. Ažurno objavljanje rezultatov, članki, prenosi tekem, vse to si balinanje zasluži. Redno ga obiščem. Prenosi super ligaških tekem so nekaj, kar dviguje raven športa. Eno je če so objave po radiu ali članek v časopisu, povsem nekaj drugega pa slika v živo. Tudi v bodoče si lahko le želimo čim več prenosov.”

Davor je leta 2011 prejel tudi Bloudkovo priznanje, kar je dokaz, da so lahko, kot pravi,  tudi medijsko manj podprti športi cenjeni. Na svetovnih igrah ni nikoli nastopil, pod okriljem OKS je nastopil le na enih sredozemskih igrah in sicer v turškemu Mersinu leta 2013 ter zasedel nehvaležno četrto mesto v natančnemu zbijanju. V razgovoru, ki sva ga opravila preko telefona in elektronske pošte, sva zagotovo izpustila še kakšno zanimivo vprašanje, pa naj le-to ostane za naslednjo priložnost.