Bahia Blanca za vedno v mojem srcu

Argentina in z njo Bahia Blanca nam bosta za vedno ostala v spominu. Ne toliko po nastanitvi in hrani, še manj po uvodnih logističnih težavah ob samemu prihodu na prizorišče svetovnega prvenstva, ampak po veličastnemu tekmovalnemu uspehu slovenske moške članske balinarske reprezentance. V čast si štejem, da sem bil lahko tudi sam osebno prisoten ob največjemu uspehu v zgodovini slovenskega balinanja in s tem del te balinarske pravljice.

Dobrih šest let po temu dogodku me še vedno obdaja prijeten občutek, še posebej ko pomislim, kako homogeni smo bili takrat kot ekipa – tekmovalci in spremljevalno osebje skupaj. Nikakor pa ne gre pozabiti na slovenske ljubitelje balinanja, ki so kljub časovni razliki budno in predvsem natančno preko svetovnega spleta spremljali dogajanje na prizorišču onkraj Atlantika. Tako močne povezanosti ni bilo čutiti niti v Pazinu leto dni poprej, niti kasneje v Kopru, na Reki in v Nici, kjer sem bil tudi prisoten kot član spremljevalnega osebja. Temu primerni so bili tudi doseženi rezultati, šest kolajn v šestih disciplinah. Izborili smo si nastope v kar petih finalih v katerih smo osvojili tri naslove svetovnega prvaka, ni pa veliko manjkalo da bi zmagali v vseh finalnih obračunih. Skratka Slovenija je pod taktirko takratnega selektorja Aleša Škoberneta pokorila svetovno balinarsko elito, tako kot je verjetno ni še nihče v zadnjih tridesetih letih. Pravzaprav je bilo v zvezi s 35. svetovnim prvenstvom praktično vse zapisano v neke vrste potopisu, ki je objavljen na spletni strani Balinarske Zveze Slovenije in si ga lahko še vedno preberete.

Pot do vrha je bila dolga

Uspeh na svetovnemu prvenstvu v Argentini ni bil samoumeven. Doseženi rezultat je zagotovo plod dolgoletnega dela, še posebej v času samostojne Slovenije, ko je tudi balinanje doživelo veliko ekspanzijo. Vse do razpada nekdanje skupne države sta se z naslovi svetovnih prvakov lahko ponašali le svetovni velesili Italija in Francija. Igra četvork je bila prva uradna disciplina v kateri slovenska reprezentanca ni nikoli nastopila saj se je ukinila prav leta 1991 v francoskemu Gapu. Leta 1975 se je uvedla disciplina dvojic, leta 1984 se je dodalo natančno, leta 1991 pa še hitrostno zbijanje. V Lyonu leta 1999 je bila prvič na sporedu igra posamezno klasično, dve leti kasneje v Kranju je bila dodana na spored igra v krog, leta 2003 v Nici pa še štafetno zbijanje. Prvi svetovni prvak, ki ni prihajal iz Francije ali Italije je v Saluzzu leta 1993 postal Hrvat Dinko Beaković v natančnemu zbijanju, njegov uspeh pa je dve leti kasneje v kanadskemu Hamiltonu ponovil njegov soigralec Valter Ivančić v hitrostnemu zbijanju. Oba sta bila ključna igralca pri osvojitvi zlate kolajne v igri dvojic na domačemu svetovnemu prvenstvu leta 1997 na Reki. Tudi Slovenci, takrat pod vodstvom selektorja Darka Guština, smo osvajali kolajne, a zlato je bilo še nedosegljivo. Kot prvemu je ta čast pripadla Bojanu Novaku, ki je v Saluzzu leta 1993 osvojil srebro v hitrostnemu zbijanju. V Kanadi dve leti kasneje je z osvojenim srebrom blestel Uroš Vehar v natančnemu zbijanju, na Reki leta 1997 pa je bronasto kolajno osvojil Gregor Sever v hitrostnemu zbijanju. V Lyonu leta 1999 je končno napočil tudi slovenski trenutek, tudi tokrat smo osvojili eno kolajno a ta je bila najžlahtnejša. Uroš Vehar in Aleš Škoberne sta osvojila naslov svetovnega prvaka v igri dvojic in s tem nekako dokazala, da gre slovensko balinanje v pravo smer. Peto slovensko kolajno in drugo zlato je v natančnemu zbijanju osvojil Damjan Sofronievski na svetovnemu prvenstvu v Kranju dve leti kasneje. Tudi v Nici leta 2003 nismo ostali brez odličja. Za to je poskrbel Jasmin Čaušević z osvojenim bronom v hitrostnemu zbijanju.

V desetih letih smo na šestih svetovnih prvenstvih osvojili šest kolajn, dve zlati, dve srebrni in dve bronasti.

Prva “eksplozija” je bila v Torinu

Darko Guštin je slovensko člansko izbrano vrsto zadnjič vodil leta 2005 na svetovnemu prvenstvu v Torinu. V Italiji je slovenska reprezentanca osvojila kar štiri odličja, od tega dve zlati, srebro in bron ter prvič postala najuspešnejša ekipa na tekmovanju. Jasmin Čauševič je postal svetovni prvak v klasični igri posamezno, Davor Janžič in Gregor Moličnik pa sta slavila v igri dvojic. ,Srebro je v natančnemu zbijanju osvojil Damjan Sofronievski, bron pa je našemu izkupičku dodala štafeta v zasedbi Bojan Novak in Jasmin Čaušević. Enajsto slovensko kolajno je v naše vitrine prinesla dvojica Janžič – Moličnik dve leti kasneje v Grudah, srebro sta v igri dvojic osvojila pod vodstvom selektorja Pavla Švare.

V “Škobernetovi dobi” – 23 kolajn

Dolgoletni reprezentant Aleš Škoberne je člansko izbrano vrsto prevzel leta 2008, z njo debitiral na evropskemu prvenstvo v Saviglianu, zadnjič pa jo je vodil leta 2018 prav tako na evropskemu prvenstvu v Alassiu. V dobrem desetletju je vodil reprezentanco na petih svetovnih prvenstvih in z njo osvojil 23 kolajn, od tega kar 13 zlatih. Laskavi naslov svetovnega prvaka je s svojo zasedbo najmanj enkrat osvojil v vsaki izmed disciplin na sporedu, pod njegovo taktirko pa je na svetovnih prvenstvih igralo le osem igralcev. Po enkrat so dobili priložnost Gregor Sever, Erik Petrič in Gregor Oprešnik. Tudi Škobernetov naslednik Anton Kosar se na lanskemu prvenstvu v Turčiji ni odrekel standardne zasedbe. Dejan Tonejc, Aleš Borčnik, Davor Janžič, Anže Petrič in Jure Kozjek tudi tokrat niso ostali praznih rok. Osvojili so nova tri odličja, slovenska štafeta Borčnik-Petrič pa je po izjemnem finalnem nastopu po letu 2011 še drugič osvojila zlato.

V času samostojne Slovenije je članska balinarska reprezentanca osvojila 37 kolajn na svetovnih prvenstvih od tega kar 18 naslovov svetovnega prvaka, devetkrat pa smo bili v finalu poraženi.

Kdaj se bo ponovil Brnik?

Upamo da kmalu. Naj se vrnem na začetek te zgodbe. Dosežek v Argentini leta 2013 je združil vse slovenske balinarske navdušence in to je bistvo vsega. To se je še posebej pokazalo ob prihodu reprezentance v domovino, kjer jo je na ljubljanskem letališču pričakala množica navdušenih navijačev. Še danes se mi naježi koža, ko si pogledam posnetek tega dogodka in je vsekakor vreden vnovičnega ogleda. Seveda si tudi v bodoče želimo podobnih uspehov in posledično sprejemov pa ne glede na to kdo bo izbran v reprezentanco in kdo jo bo vodil.